Uvodno pojasnilo: pričujoča izjava ni poziv SOA k bojkotu pobude Elene Pečarič k današnjemu protestu v Državnem zboru in nasploh prizadevanj naših zaposlovalcev, da nam dvignejo plače. Tovrstne pobude ne le pozdravljamo, ampak jih od omenjenih tudi pričakujemo in celo zahtevamo!
Pričujoča izjava pa vsekakor je med drugim tudi razlaga, zakaj se SOA tem hvalevrednim pobudam tokrat ne pridružuje. Predvsem pa je razlaga zatečene situacije.
KDO JE POVZROČIL SLABŠANJE POLOŽAJA DELAVCEV V OA?
Za to, da se položaj osebnih asistentk in asistentov (OAsist) za zdaj še ne bo pričel izboljševati – še zlasti ne dolgoročno in trajno –, kar bo imelo katastrofalne posledice tudi za uporabnice in uporabnike osebne asistence (UpOA), se OAsist in UpOA lahko »zahvalimo« predvsem izvajalcem osebne asistence (IzvOA) z invalidskimi organizacijami na čelu, ki so predlog ZOA, kakršen je bil spomladi v javni razpravi in je v grobem uresničeval naše glavne zahteve s stavkovnih pogajanj maja 2023, »v celoti« zavrnile, s čimer so zaradi svojega neutemeljenega, a trdovratnega nasprotovanja ustanavljanju javnega zavoda za zdaj zablokirale naša prizadevanja.
Razlogov za takšno »nekonstruktivno«, ali, bolje rečeno, izrazito destruktivno držo, ki namesto utemeljene kritike Predloga ZOA slednjega »v celoti zavrača«, je več, saj imajo naši zaposlovalci zelo različne interese.
Tako v ustanovitvi javnega zavoda eni neutemeljeno vidijo poskus vnovične institucionalizacije, zato UpOA strašijo pred grožnjo vnovičnih napotitev v institucije, ali pa pred tem, da jim bo tokrat institucija »zlezla« kar v stanovanja; da bo torej OA sicer še naprej izvajana na domu UpOA, vendar v institucionalni obliki, na institucionalen način. Za te svoje trditve pa nimajo nikakršnih dokazov. Naj zaradi jasnosti poudarimo, da bi SOA slehernemu poskusu uvajanja institucionalnih praks ostro nasprotoval, saj že vseskozi izprašuje oz. nasprotuje vsemu, kar zbuja sum in dvom, da bi razvoj OA morebiti lahko zapeljalo v takšno smer. Tu so še Zagovornik načela enakosti, Inštitut RS za socialno varstvo in druge institucije, ki bi poskusom vnovične institucionalizacije odločno nasprotovali. Predvsem pa bi skupno prizadevanje socialnih partnerjev (IzvOA in sindikatov) zagotovilo učinkovito obrambo in zaščito pred morebitnimi poskusi spodkopavanja načel neodvisnega življenja oviranih oseb v skupnosti. Njihov STRAH je torej NEUTEMELJEN. Žal pa interesa po socialnem dialogu z nami s strani naših zaposlovalcev ni, razen ko nas skušajo izkoristiti za svoje kratkoročne cilje.
Nekateri drugi IzvOA se bojijo, da bi bil javni zavod bolje financiran kot so njihova društva in zavodi – pri čemer gre spet za popolnoma NEUTEMELJEN STRAH. Ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da bi razširjena veljavnost kolektivne pogodbe pomenila, da mora država vse IzvOA financirati v meri, ki zadostuje standardom kolektivne pogodbe.
Tretja skupina IzvOA pa se boji učinkovitega nadzora prek »trikotnika« javni zavod-MDDSZ-dodatno zaposleni inšpektorji. Tak nadzorni trikotnik – ne le nad finančnim ravnanjem, ampak tudi nad kvaliteto izvajanja OA – je predvideval spomladanski predlog zakona. V zadnjem osnutku ga ni več. Tiste in samo tiste IzvOA, ki so se bali in se bojijo takega nadzornega trikotnika, je upravičeno in UTEMELJENO STRAH. Prav je, da se ga bojijo!
ZA KAJ GRE PRI DECEMBRSKI NOVELI PRAVILNIKA?
Določila novele Pravilnika o osebni asistenci (POA) z dne 23. 12. 2024, ki plače OAsist in drugih zaposlenih v OA odslej izražajo v količnikih minimalne plače, zgolj logično izhajajo (čeprav ga s svojo uveljavitvijo »prehitevajo«) iz zadnjega osnutka predloga ZOA, ki odpravlja predvideno ustanovitev javnega zavoda, ki so ji nasprotovali naši zaposlovalci, hkrati pa odpravlja tudi 4. člen veljavnega ZOA, v katerem so opredeljene naloge države, namreč: načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage; zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije; zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje; zagotavljati sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanje osebne asistence.
Kakor da bi predlagatelj novele ZOA (minister za delo in MDDSZ) izvajalcem osebne asistence (IzvOA) hotel reči: »Evo, tukaj imate, kar ste hoteli: zavrnili ste javni zavod, s tem pa možnost, da sklenemo kolektivno pogodbo z razširjeno veljavnostjo in OA spravimo v javni sektor. In da ne bi bilo nadaljnjih nesporazumov, smo poskrbeli, da bo poslej vsakomur jasno, da je OA v zasebnem sektorju. Ker nočete, da bi država načrtovala razvoj OA in jo razvijala ipd., jo bomo tudi razbremenili vseh teh nalog. Ampak, saj ste zadovoljni, mar ne?«
Prav nekaj takega je minister Luka Mesec na sestanku t. i. »pogajalske skupine« dne 4. 12. 2024 tudi dejansko izrekel. Povedal je, da verjame, da bodo IzvOA zdaj zadovoljni, ker javni zavod ni več na pogajalski mizi, da pa to seveda hkrati pomeni, da OAsist ne bodo mogli biti javni uslužbenci. To je bil njegov uvod.
In res: nobena invalidska organizacija in sploh noben IzvOA, ki so člani t. i. »pogajalske skupine« na MDDSZ, ni več »v celoti« zavračal tega zadnjega osnutka predloga ZOA, zavrnil pa ga je SOA, saj je ta osnutek zagotovilo za čedalje pomanjkljivejše financiranje OA, za nadaljevanje kaotičnih razmer, ki jih generira pomanjkanje kriterijev kakovosti, pomanjkanje možnosti za zakonit nadzor s strani MDDSZ oz. države, s tem pa zagotovilo za razpad in dokončen propad OA kot dejavnosti.
ZAKAJ NUJNO POTREBUJEMO JAVNI ZAVOD?
25. maja lani smo z objavo ob obletnici naše stavke nagovorili uporabnice in uporabnike OA. Povezava je TUKAJ.
UpOA smo z njo želeli seznaniti s prednostmi predloga ZOA, ki je bil spomladi v javni razpravi, sploh ker so bili že zasuti s propagando in agitacijo njihovih organizacij, ki izvajajo OA, torej naših zaposlovalcev. Poudarili smo sledeče:
OA doslej še nikoli ni bila v javnem sektorju; od samega začetka je vzpostavljena v zasebnem sektorju, kot javno financirani segment zasebnega sektorja. O tem smo že dolgo veliko pisali in poudarjali, da je to eden izmed »izvirnih grehov« sistema OA, kakršen je bil vzpostavljen z ZOA. Država je s tem, ko je OA vzpostavila v zasebnem sektorju, bežala od odgovornosti.
Če se namreč z javnimi sredstvi financirajo dejavnosti v zasebnem sektorju, se lahko država kot financer nenehno izgovarja na negospodarno izvajanje dejavnosti, na zlorabe, anomalije itn., ki jih ne more učinkovito nadzorovati in odpravljati, ker nima primerljivih pooblastil, kakršna ima v primeru javnih ustanov. LAHKO PA OMEJUJE IN CELO ZNIŽUJE FINANCIRANJE, saj v konkretnem primeru osebne asistence NI NEPOSREDNO ODGOVORNA za uresničevanje pravic oviranih oseb – uporabnic in uporabnikov. Neposredno odgovorni za uresničevanje teh pravic so IzvOA, kot pogodbeniki v zasebnem sektorju.
Prav tako država ni hotela biti neposredno odgovorna za kvalitetne pogoje dela, za varnost in zdravje delavk in delavcev ter za ustrezno ovrednotenje našega dela, saj je odgovornost za vse to preložila na razdrobljene izvajalce dejavnosti v zasebnem sektorju, čeprav gre za dejavnost, ki jo 100% financira z javnimi sredstvi.
Za to, da so pravice ne le resnične, ampak tudi uresničene, je nujno, da se ve, kdo je dejansko odgovoren za njihovo uresničevanje.
Z ustanovitvijo javnega zavoda bi država spet prevzela odgovornost za izvajanje OA, ki jo je s samo uzakonitvijo sicer priznala in prevzela, a je z istim dejanjem od nje zbežala, ko jo je preložila (outsoarced) ter razdrobila na izvajalce v zasebnem sektorju.
KAKO JE S PRIMERLJIVOSTJO S POKLICI V SOCIALNEM VARSTVU?
28. in 29. člen POA sta osnovne plače zaposlenih v OA doslej določala »v višini« tega ali onega »plačnega razreda, KOT VELJA ZA JAVNI SEKTOR«, s čimer se je poudarjalo, da ravno NISMO v javnem sektorju. To torej ni pomenilo, da smo bili »uvrščeni v« plačne razrede javnega sektorja. Posledično tudi ne moremo zdaj govoriti o »izključitvi iz plačnih razredov« ipd., kot od mnogih slišimo. Do marca 2022 je POA napotoval tudi na kar dve kolektivni pogodbi (KPDZSV in KPJS), ampak to nista bili naši, izpogajani kolektivni pogodbi dejavnosti. Zato sta lahko bili čez noč odstranjeni. POA je bil z njima zgolj okrancljan, dokler ni obveljalo, da je treba krčiti sredstva.
Res je: če se je vrednost plačnega razreda v javnem sektorju zvišala, so se zvišale tudi naše osnovne plače, saj so bile (arbitrarno) določene s temi višinami. Če pa so zaposleni v JS izpogajali prehode v višje razrede – to za nas ni imelo nikakršne veljave.
Tako tudi zdaj, ob reformi plačnega sistema v javnem sektorju, v primeru OAsist ne bi samodejno prišlo do »prevajanja« 26. oz. 27. plačnega razreda v nova, saj v 26. oz. 27. plačni razred sploh nismo bili »uvrščeni«. MDDSZ bi nas na pritisk ministrstva za finance (MF) vedno znova uvrstil nekje okoli minimalne plače.
Že februarja 2022 nam je namreč direktorica Direktorata za invalide pribila, da je bila prvotna metodologija, po kateri se je izhodiščno vrednost ure storitve OA primerjalo s povprečjem plačnih razredov socialnih oskrbovalk I–III z in brez napredovanj, napačna, ker smo glede na našo zahtevano stopnjo izobrazbe primerljivi kvečjemu s socialnimi oskrbovalkami III, tj. tistimi, ki s pogodbami za določen čas enega leta delajo brez kvalifikacij, dokler ne opravijo NPK. Sliši se kruto in je vsekakor krivično, žal pa drži. Zahtevnost dela se v JS zaenkrat še vedno določa predvsem s stopnjo zahtevane izobrazbe za določeno delovno mesto. Za OAsist je zahtevana stopnja izobrazbe osnovna šola. Višja, ko je zahtevana stopnja izobrazbe, bolj zahtevno naj bi bilo delovno mesto, kar ne pomeni le višje plače, temveč tudi več dopusta. In narobe, seveda.
V SOA pa RAVNO V JAVNEM ZAVODU KOT IZVAJALCU OA vidimo možnost, da bi se nekje V JAVNEM SEKTORJU KONČNO ZAČELO ZAHTEVNOST DELA OCENJEVATI drugače, namreč GLEDE NA DEJANSKO ZAHTEVNOST, NE PA NA TISTO, KI JE DERIVAT ZAHTEVANE STOPNJE IZOBRAZBE. Zakaj? Zato, ker bi z javnim zavodom država prevzela odgovornost za izvajanje OA pri konkretnih UpOA, kar pomeni, da bi konkretnim posameznikom morala zagotoviti zadostno število OAsist in vsakodnevno pokritost vseh odobrenih ur OA. Pri DSO-jih, posebnih zavodih za ovirane osebe idr., si država »lahko privošči« pomanjkljivo financiranje, ker njena odgovornost ni konkretizirana na posamezne osebe. Financira zgolj programe, v katere so »oskrbovanci« vključeni. ZOA pa je glede tega vzpostavil individualizacijo ali bolje konkretizacijo pravic, kot pravic posameznika. Ker bo torej javni zavod moral zaposliti zadostno število OAsist, predvidevamo, da bo moral izvajati drugačno vrednotenje zahtevnosti dela, kot se doslej izvaja v javnem sektorju. Kolektivna pogodba med javnim zavodom in sindikatom kot socialnima partnerjema, ki jo sklene MDDSZ (tj. država) pa bi z razširjeno veljavnostjo postala zavezujoča za vse IzvOA, kar bi slednjim zagotovilo stabilno financiranje, ki bi bilo končno dovolj odporno na pritiske z MF, s tem pa na pritiske Gospodarske zbornice in drugih predstavnikov kapitala , saj so MF in vlada nenehno pod njihovimi pritiski, da naj znižujejo davke in posledično krčijo proračunska sredstva, da bodo le slovenski podjetniki bolj »konkurenčni«.
KRATKOROČNE IZBOLJŠAVE VSEKAKOR – AMPAK NE NA RAČUN DOLGOROČNIH! VIŠJE PLAČE VSEKAKOR – AMPAK NE NA RAČUN DOPUSTA!
Pravilnik o osebni asistenci (POA) je podzakonski akt, ki je navidez popolnoma odvisen od samovolje MDDSZ, saj je to ministrstvo zanj pristojno, v resnici pa od vsakokratne vlade, saj je ministrstvo za finance (MF) dejansko ključni faktor pri dodelitvi sredstev posameznim resorjem. Drugače pa je z zakonom in izpogajano kolektivno pogodbo, ki bi bila zavezujoča tudi za državo (in s tem za vsakokratno vlado).
Resnična katastrofa, ki grozi OAsist, a tudi UpOA in OA kot dejavnosti, je zadnji osnutek predloga ZOA, ki so ga skoraj vse invalidske organizacije in drugi IzvOA »požegnali«. Če bi ta osnutek postal zakon, je OA kot dejavnost zapisana propadu.
Z občasnimi protesti in »hit & run« akcijami je sicer možno doseči neke kratkoročne ugodnosti prek sprememb POA. Toda vse takšne pridobitve lahko MDDSZ z naslednjo novelo POA odpravi, kot je npr. odpravilo napotitev na kolektivni pogodbi. Ker je z istim pravilnikom, s katerim je od 1. marca 2022 odpravilo napotitvi na kolektivni pogodbi KPDZSV in KJS, dvignilo višino najnižje osnovne plače OAsist z višine 23. na višino 25. plačnega razreda, kot velja za javni sektor, je večina OAsist bila pomirjena in zadovoljna (!!!), čeprav so bili dodatki zdaj izraženi le še kot maksimalne višine »upravičenih stroškov« IzvOA kot pogodbenikov. Za dopuste smo sicer mukoma dosegli, da jih IzvOA lahko izplačujejo po 160. členu ZDR-1, seveda pa smo se v SOA zelo dobro zavedali, kaj se bo zgodilo, ko bo cena ure storitve postala prenizka. Kje je zagotovilo, da se prav to ne bo ponovilo?
Zato si SOA, SSS in ZSSS že ves čas prizadevamo za vključitev OA v javni sektor, kar pa je v zatečenem stanju možno le z ustanovitvijo javnega zavoda, ki bi pozneje med drugim omogočil SKLENITEV KOLEKTIVNE POGODBE z razširjeno veljavnostjo. To bo zdaj skušala doseči naša sindikalna centrala ZSSS, sprva znotraj pogajalske skupine Ekonomsko-socialnega sveta (ESS).
Naše sporočilo IzvOA je: NE RAČUNAJTE Z NAMI, DA VAM BOMO ŠE KDAJ POMAGALI S PRITISKI NA FINANCERJA, ČE BOSTE VI ŠE NAPREJ BLOKIRALI NAŠA VEČLETNA PRIZADEVANJA za izboljšanje položaja OAsist in posledično UpOA. Ker pa velja stari rek »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«, jih še enkrat pozivamo k socialnemu dialogu in razumnosti: NEHAJTE SPODKOPAVATI NAŠA PRIZADEVANJA!
—
Ilustracija je del agitacijskega materiala Elene Pečarič