Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Spoštovane članice in člani Vlade Republike Slovenije,
Sindikat osebne asistence (SOA) je na današnji protest povabil osebne asistentke in asistente, uporabnike osebne asistence in druge, ki podpirajo naša prizadevanja za izboljšanje pogojev dela v osebni asistenci, ker ne moremo sprejeti vztrajnega nazadovanja v naših delovnih okoljih.
Od vlade pričakujemo, da osebni asistenci nameni dovolj sredstev, da lahko pristojno ministrstvo upošteva predloge sindikalne strani na pogajanjih v okviru Ekonomsko-socialnega sveta glede dostojnih plač, dopustov, dodatkov in drugih delavskih upravičenj. Ker smo solidarni s svojimi tovarišicami in tovariši v primerljivih poklicih, se brez njih – torej brez socialnih oskrbovalk, negovalk, varuhov in drugih – ne potegujemo za še višje standarde, kot so si jih oni skupaj priborili. Pričakujemo pa, da nam vlada omogoči, da se v okviru potekajočih pogajanj na ekonomsko-socialnem svetu lahko dogovorimo za standarde, kakršne določa Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV). To bi moralo biti nekaj samoumevnega. Tudi osebne asistentke in asistenti smo socialnovarstvene delavke in delavci.
Mi nismo krive/-i za to, da je država osebno asistenco vzpostavila v zasebnem sektorju. Nismo krive/-i za to, da so se vodstva parlamentarnih strank leta 2017 odločila, da poslankam poslancem Državnega zbora prikrijejo dejstvo, da bodo stroški OA bistveno višji kot 8 milijonov evrov (prvotna, najbrž pravilna projekcija za manj inkluziven osnutek ZOA). Nismo krive/-i za to, da so izvajalci osebne asistence z invalidskimi organizacijami na čelu zavrnili predlog ustanovitve javnega zavoda za osebno asistenco. Nismo krive/-i za to, da ste jim vi popustili. Predvsem pa nismo krive/-i za to, da Ministrstvo za finance že od septembra 2019 izvaja pritisk na MDDSZ, da naj ustavi naraščanje stroškov osebne asistence. Že takratni prvotni predlog MF je bil vse preveč konkreten in vsebinsko določen: znižanje cene ure storitve, torej znižanje delavskih upravičenj.
Če vlada ne bo zagotovila dovolj sredstev za osebno asistenco, delavke in delavci, ki oviranim osebam omogočamo neodvisno življenje, ne bomo imeli poklica, ampak le priložnostni »job«. Po tako začrtani poti nam grozita nadaljnja deprofesionalizacija in vse večja prekarizacija.
Po tej poti sedanjim uporabnikom grozi, da bodo čedalje težje našli ustrezne asistentke oz. asistente in da bo kvaliteta osebne asistence čedalje slabša. Oviranim osebam, ki bodo v prihodnosti uveljavljale pravico do osebne asistence, pa grozi, da je bodisi ne bodo dobile, ali pa jo bodo dobile v okrnjenem, nezadostnem obsegu.
SOA torej protestira najprej za ureditev in izboljšanje položaja osebnih asistentk in asistentov, pa tudi za dostopnost in kakovost osebne asistence kot bivanjskega standarda za vse ovirane, ki skušajo imeti neodvisno življenje. Zato poudarjamo: brez zadovoljnih delavk in delavcev, ki so spočiti in je njihovo delo cenjeno, ki se jih sliši in upošteva – ni in ne bo kvalitetne ter vsem uporabnicam in uporabnikom dostopne osebne asistence!
TUDI OSEBNI ASISTENTI SMO DELAVCI!