Statut SOA v uvodnem členu navaja, da je sindikat “politična, a nestrankarska organizacija”. To besedilo je sprožilo številna vprašanja, a je hkrati odprlo prostor za razpravo o naravi in delovanju sindikatov ter nasploh o delavskem boju.
Namreč, kljub zapisom v temeljne dokumente in kljub zavestnemu trudu vodstva, gibanje kapitala (proizvodnja v ločenih podjetjih, panogah) in politična administracija s strani države, sindikate silita v ekonomizem – zapiranje v svoje sebične meje in ukvarjanje zgolj z delovnimi pogoji, na čelu s plačami.
SOA, ki prisega na delavsko solidarnost, torej mora biti politična organizacija, saj si prizadeva za interese celotnega delavskega razreda. Položaj delavstva pa je določen politično, predvsem s strani države, ki uveljavlja interese kapitala. Če bi torej sindikat političnost prezrl, bi se zapiral v okvire samoumevnosti, ki drobijo delavsko gibanje.
Na ustanovni skupščini se je skoraj polovica udeleženk in udeležencev aktivno javila za praktično pomoč delavkam iz maloprodaje, ki so v izjemno težkem položaju. Vendar papir prenese vse, šele praktično delovanje sindikata pa bo pokazalo ali bo SOA zares uspel delovati v smeri napredne delavske organizacije.
Samo stalne centripetalne sile lahko (še posebej ob pristopu novih članic in članov) z organiziranjem, izobraževanjem in aktivacijo, povlečejo članstvo proti jedru in prispevajo k oblikovanju solidarnega delavskega gibanja.