Stališča SOA z včerjašnje seje Komisije državnega zbora za peticije, človekove pravice in enake možnosti (glej našo včerajšnjo objavo) o »pravici do osebne asistence – izvajanje v praksi z vidika države, uporabnikov ter izvajalcev«:
– Moramo biti nekoliko kritični do formulacije zastavljene teme, saj se cenjene poslanke in poslanci lotevate tega področja, ne da bi pri tem omenili vidik osebnih asistentk in asistentov kot neposrednih izvajalcev osebne asistence (OA) – enakovredno kot vidik države, uporabnikov in izvajalcev;
– Seveda je OA izredno pomembna izboljšava življenjskega položaja vseh ljudi v naši skupnosti, ki zaradi raznoterih hendikepov ne morejo živeti samostojno (uradno gre za osebe z invalidnostmi) – zaradi tega je tudi po prepričanju SOA pri OA najpomembnejši vidik uporabnic in uporabnikov – to želimo posebej poudariti in se zahvaliti vsem, ki ste sodelovali pri vzpostavljanju sistema OA;
– Ob tem želimo spomniti, da je OA vzpostavljena v naši družbi ob očitni, a neuresničeni potrebi po ustreznejši zakonski ureditvi dolgotrajne oskrbe – zato vse pavšalne kritike, ki letijo na obseg, potratnost OA in/ali neupravičenost nekaterih hendikepiranih do OA, zanemarjajo, da v Sloveniji nimamo ustreznega sistema dolgotrajne oskrbe – trdimo torej, da OA deloma prikriva/pokriva (oz. zadovoljuje) potrebe in potrjuje nujnost uvedbe zadostnega sistema dolgotrajne oskrbe;
– Očitki glede namišljene finančne prenapihnjenosti OA nas navdajajo s pesimizmom glede načrtovane uzakonitve dolgotrajne oskrbe – poudarjamo pa, da potrebujemo kakovosten, human in celovit sistem dolgotrajne oskrbe in to ne samo zaradi demografskih izzivov Slovenije kot starajoče se družbe;
– Medtem ko hvalimo uzakonitev OA v Sloveniji in razumemo pionirje oziroma protagoniste njenega vzpostavljanja, da so se želeli izogniti pokroviteljski obravnavi oseb s hendikepom, pa ne moremo spregledati ene večjih napak ob uzakonitvi OA: namreč te, da OA izvajamo v zasebnem in ne v javnem sektorju, torej nekakšno outsourcanje dejavnosti;
– Pomemben primanjkljaj uzakonjene OA v začetni fazi je bilo tudi pomanjkljivo ocenjevanje upravičenosti do OA: nezadostna usposobljenost članic in članov ocenjevalnih komisij, ne povsem ustrezno ocenjevalno orodje in še zlasti predvidena nepotrebnost zdravstvenih izvidov uporabnic in uporabnikov, kar je skupaj dopuščalo kreativno utemeljevanje oviranosti oz. hendikepov;
– Ob tem želimo izpostaviti, da OA kot velik napredek izvajanja človekovih pravic oseb s hendikepom ne more delovati brez nas, osebnih asistentk in asistentov;
– Posledica obstoječe strukturne umestitve OA v našo družbo (zlasti dejstva, da gre za dejavnost zasebnega sektorja in finančne teže izvajanja OA) je slab delovnopravni in plačni položaj osebnih asistentk in asistentov;
– Naše zahtevno delo je izrazito podcenjeno že od samega začetka OA, odtlej pa se z vsakim letom in skladno z naraščanjem javnih stroškov OA naše pravice redno klesti/zmanjšuje;
– Natančneje, pravilnik o osebni asistenci (POA), izhajajoč iz zakona o osebni asistenci (ZOA), posredno, a že pravno gledano izrazito sporno določa naš delovnopravni položaj: namenjen je zlasti podrobnejši ureditvi odnosov, razmerij in obveznosti med državo in izvajalci – med drugim določa tudi priznane stroške izvajanja OA (in šele med slednjimi tudi pravice osebnih asistentk in asistentov), kar pa v praksi in iz leta v leto pomeni le zniževanje našega plačila za delo ter povečevanje naših obveznosti;
– Pri tem je tudi cena ure storitve osebne asistence že od njene prve redukcije dalje absolutno prenizka. S takšnim zategovanjem pasov financer/nadzornik/urejevalec – MDDSZ – naravnost sili izvajalce OA (naše zaposlovalce) v zniževanje naših pravic in tudi kršitve delovnopravne zakonodaje, kot smo že večkrat opozorili.
– V zadnjem času se ta naš slab položaj še najbolj kaže ob sankcioniranju izvajalcev, pri katerih financer/nadzornik/urejevalec – MDDSZ – ugotovi take ali drugačne nepravilnosti pri izvajanju OA v praksi: takrat državni odločevalci prehitro odtegnejo financiranje, posledice tega skrajnega ukrepa pa čutijo uporabnice in uporabniki, seveda pa tudi osebne asistentke in asistenti kot neposredni izvajalci OA – ostanemo namreč brez plačila za delo;
– Posebej poudarjamo, da je ureditev OA taka, da smo osebne asistentke in asistenti v podrejenem delovnopravnem položaju glede na našega zaposlovalca/izvajalca OA, hkrati pa v skoraj enakem položaju tudi do naših uporabnic in uporabnikov – nemalo je razlag, da so uporabnice in uporabniki nekakšni »moralni delodajalci« osebnih asistentk in asistentov: SOA predlaga in bo vztrajal, da se ta trikotna struktura, ki je v marsičem podobna trikotnem razmerju pri t. i. agencijskih delavkah in delavcih, tudi normativno prizna in natančneje uredi;
– Vehementno in neodgovorno reguliranje OA se npr. kaže tudi pri dokaj svežem poskusu uvajanja digitalnega evidentiranja delovnega časa osebnih asistentk in asistentov (računalniško-internetno orodje oz. informacijski sistem se imenuje Aplikacija OA) z uradnim namenom nadzora izvajanja OA v praksi: tudi pri tem projektu, ki ga je spodbudila po prepričanju nekaterih neutemeljena rast OA (in s tem finančnih obveznosti države) so odločevalci sprva povsem spregledali ustavnopravno skladno in zakonito ravnanje, a ne glede na to vztrajajo pri uvedbi takega nadzora izvajalcev OA, tj. opravljenih ur storitve OA, prek hrbtov osebnih asistentk in asistentov. To, da Republika Slovenija ravno v tem času uzakonja izrazito omejeno splošno digitalno evidenco delovnega časa, pa nam verjetno v tem okolju ni treba posebej omenjati …
V SOA nikoli ne pozabljamo, da so smoter OA osebe s takšnim ali drugačnim hendikepom, torej uporabnice in uporabniki OA. Zato smo stalno pozorni tudi na slabšanje njihovega položaja in nasprotujemo krnjenju pravic do OA brez ustrezne kompenzacije v okviru dolgotrajne oskrbe.