Osebnim asistentkam in asistentom ter vsem drugim delavcem na področju osebne asistence čestitamo za praznik dela, 1. maj!
Praznik je spominska obeležba na ubite delavce leta 1886 v Čikagu, ki so zahtevali 8-urni delovnik. Razglasila ga je Druga internacionala, in takrat to seveda ni bil državni praznik, temveč dan, ki si ga je delavstvo samo vzelo, in si na demonstracijah po vsem svetu, tudi v slovenskih deželah, čedalje bolj vztrajno in organizirano prizadevalo za izboljšanje svojega položaja. Moč delavskega razreda se je krepila, in pravice, ki jih danes še uživamo, so plod tega prizadevanja in te moči.
Danes je 8-urni delovnik za dobršen del delavstva le še “nostalgični” ideal. Namesto, da bi ob vsem tehnološkem razvoju uvajali 5 ali 6-urnem delovnik, nas družbeno-ekonomska ureditev, ki zahteva ustvarjanje čim večjega profita, sili v položaj, kjer so ogromna števila nadur in 10-urni delovniki nova normalnost.
Nova normalnost izhaja iz razmerij moči v družbi. Kapitalu je v zadnjih desetletjih uspelo razbiti enotnost delavskega razreda in ga postaviti v obrambni položaj. To velja tudi za panoge, ki niso v lasti kapitala, kot je osebna asistenca. Čeprav osebna asistenca ni neposredno odvisna od kapitala, je od kapitala odvisna država, ki jo financira. In ko bo epidemiji sledila kriza kapitalizma, bo država reševala predvsem slednjega.
Zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da spremenimo tok zgodovine, povrnemo dostojanstvo delovnim ljudem in izborimo spremembe, ki bodo šle v smeri zgoraj omenjenega krajšanja delovnega časa, razširitve obsega delavskih pravic, zagotavljanja stalnih oblik zaposlitev za vse, nenazadnje tudi kolektivnega lastništva nad proizvajalnimi sredstvi. Le tako lahko zgradimo pravičnejšo družbo.
Priporočamo branje spodnjega članka. Mariborska novinarka Ana Lah se je ob današnjem prazniku pogovarjala z delavkami in delavci, med katerimi je bil tudi osebni asistent in član glavnega odbora SOA, David Kristan: LINK