Oznaka: sindikat osebne asistence

(na statusu Elene Pečarič objavljen 10. junija: https://www.facebook.com/elena.pecaric/posts/10159908646232229). Dopis Pečaričeve je bil v vednost poslan tudi MDDSZEM, prav tako tudi naš odgovor z dne 12. junija.

Spoštovana Elena,

napačna pričakovanja so pogost vir nesporazumov (in celo konfliktov), kar je vsem, ki imamo izkušnje z osebno asistenco, znano dejstvo. Nikakor ne more biti naloga sindikata, da dela promocijo poklica, ki to pravzaprav sploh še ni. Kot takega – kot poklic – ga moramo šele vzpostaviti. Za to pa bo potrebna precej večja pogajalska moč, kot jo trenutno premoremo. Pogajalska moč je v številčnosti in organiziranosti članstva. Zato vse osebne asistentke in asistente pozivamo, da se pridružijo nam, ki smo se že združili v sindikat. Skupaj bomo močni, skupaj bomo lahko dosegli marsikaj. Za zdaj pa velja, da smo osebne asistentke in osebni asistenti poceni delovna sila, za katero ni zahtevane poklicne izobrazbe. Kakšne posebne »pravice« naj bi mi imeli? Kje naj bi bile te določene? Osebnim asistentkam in asistentom se v praksi ravno na veliko jemljejo celo tiste najbolj splošne pravice, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1).

Tako, denimo, večina izvajalcev OA še vedno verjame, da lahko kot nekaj samoumevnega od asistentov zahteva, da koristimo dopust v času uporabnikove rehabilitacije in celo hospitalizacije! Tu je k sreči ZDR-1 dovolj jasen in v SOA vsako konkretno priložnost izkoristimo, da v dopisu izvajalca opozorimo, da je edini primerni institut za takšne situacije čakanje na delo, ki bi ga izvajalec moral asistentu vsaj ponuditi kot alternativo koriščenju dopusta. To je tisti minimalni kriterij, pri katerem bi lahko rekli, da gre za dogovarjanje o koriščenju delavčevega dopusta, saj prisilnega koriščenja ZDR-1 zaposlovalcem ne dovoljuje. Toda konkretna delavka ali delavec morata paziti na okoliščine: kolikor sta zaposlena za določen čas, ali pa sta v poskusni dobi, je zelo verjetno, da bosta službo izgubila, če bosta vztrajala, da nočeta dati svojega dopusta. To se je namreč že dogajalo in se dogaja. Zato dejstva, da je prisilni dopust nezakonit, do zdaj praviloma nismo razglašali naokrog, da si kdo ne bi nehote poslabšal svojega položaja (neupoštevajoč svojih okoliščin), pač pa smo ga redno argumentirali v dopisih izvajalcem, potem ko smo videli pogodbe o zaposlitvi in vedeli, pri čem smo.

Toliko manj si lahko sindikat privošči, da bi polnil glave osebnih asistentk in asistentov z domnevnimi posebnimi »pravicami«, ki naj bi jih imeli »ločeno« od delavk in delavcev v sorodnih (in nesorodnih!) poklicih; ko bi pa asistentka in asistent zaradi izgube službe za nedoločen čas iz domnevno krivdnega razloga (ker npr. nista hotela biti hišni pomočnici ali kar čistilni servis) šla pred delovno sodišče, tam v rokah ne bi imela ničesar, razen ohlapne določbe prvega odstavka 14. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA). Kar seveda ne pomeni, da SOA ne uporablja te edine rešilne bilkice, ki jo ZOA za asistente premore. Takole smo, denimo, pisali enemu izmed »štirih starih« izvajalcev OA, med katere sodi tudi YHD:

»Predlagamo vam še, da vse uporabnike in osebne asistente napotite na prvi odstavek 14. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA). Največja presežna izkoriščanja osebnih asistentk in asistentov s strani uporabnikov in/ali njihovih svojcev se namreč dogajajo prav prek kršitve določbe, da se osebna asistenca izvaja v prisotnosti uporabnika, po njegovih navodilih. Seznami nalog, ki naj bi jih asistent po naročilu uporabnika opravil, niso navodila v prisotnosti uporabnika. Seveda podpiramo življenjskost in nam nikakor ne gre za to, da uporabniki ne bi smeli svojih asistentov zaprositi za nobeno uslugo, pri kateri sami niso fizično prisotni. Gre za to, da se naredi jasna ločnica med dejanji dobre volje in delovnimi nalogami. Osebni asistenti naj bi nudili pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam (kot je osebna asistenca definirana v 2. členu ZOA), ne pa pri tistih, ki jih sam sploh ne bi izvajal. Če torej konkretni uporabnik ne želi biti prisoten ob izvajanju opravil in dejavnosti, ki jih ne more opravljati sam, lahko sklepamo, da jih sam tudi ne bi izvajal. Če to vseeno zahteva od asistentov, si domišlja, da ima pravico do npr. zastonj čistilnega servisa.«

Pri dopisih med naslovnike praviloma vedno dodamo tudi celotno pisarno izvajalca-naslovnika (ne pošiljamo zgolj strokovnemu vodji, direktorju in/ali predsedniku), tako da tudi vse usklajevalke in usklajevalce ter druge vodstvene/podporne delavke in delavce opozorimo na neustrezna odstopanja od načel neodvisnega življenja in osebne asistence. Vseeno pa bi zgornji argument na sodišču najbrž imel bore malo teže. Za to, da bi jo pridobil, bi moral prvi odstavek 14. člena ZOA biti dopolnjen tako, da izrecno izključi druge možnosti, npr. z dodatki: »Osebna asistenca se opravlja v prisotnosti uporabnika (ali zakonitega zastopnika) in po njegovih navodilih; delo po naročilu uporabnika (ali zakonitega zastopnika), v njegovi odsotnosti, ni opravljanje osebne asistence.«

Toda zdaj tudi vidimo, zakaj je moral biti ta člen formuliran (pre)ohlapno. Če ga namreč jemljemo resno, mora tudi zakoniti zastopnik (v primeru, da ga uporabnik ima) biti vedno prisoten. Iz tega pa je razvidno, da je ZOA hibridni zakon, ki ima, kot vse hibridne tvorbe, kar nekaj notranjih protislovij, predvsem pa cel kup (namernih) nedorečenosti. Zato ga bo treba čim prej zares temeljito predelati, npr. ob usklajevanju s tehtno dorečeno zakonodajo o dolgotrajni oskrbi (z nedvoumno zagotovljenim financiranjem pomoči za vse oblike hendikepov).

SOA si že od samega začetka prizadeva, da bi bili osebni asistenti slišani in upoštevani pri novelah zakonodaje, pri določanju standardov in normativov (ki jih še vedno ni) ter nasploh pri nadaljnjem razvijanju osebne asistence. Vendar so na sestanku februarja lani predstavniki direktorata za invalide to možnost, kot tudi naš predlog vzpostavitve foruma za sporazumevanje med izvajalci OA, osebnimi asistenti in MDDSZ kot regulatorjem, izrecno zavrnili, rekoč, da so se z nami pripravljeni pogovarjati le o stvareh, o katerih so se dožni pogovarjati s sindikati, da pa seveda lahko vedno komentiramo pobude, ko jih podajo v javno razpravo. Povedali so tudi, da smo osebni asistenti predvsem orodja uporabnikov, kot so to električni vozički itn., da smo mi njihove oči, če so slepi itn. Za nas je slednja primerjava do neke mere sprejemljiva: lahko sprejmemo primerjave z deli telesa. Primerjavo s protezami, vozički, dvigali in drugim orodjem, pa seveda odločno zavračamo. Žal je kljub našemu zavračanju še kako realna: ogromno osebnih asistentk in asistentov se namreč dojema natanko tako (ker uporabniki in/ali svojci uporabnikov z njimi tako ravnajo): kot da so govoreča orodja, kar je Aristotelova opredelitev sužnjev.

Tudi na letošnjem sestanku je direktorat zavrnil vse naše glavne predloge, ki smo jih podali v komentarju k noveli Pravilnika o osebni asistenci, izrecno vse, s katerimi bi se ureditev osebne asistence v dogovoru z osebnimi asistenti normativno določala. Poudarek je zdaj na tem, da Pravilnik o osebni asistenci ni delovnopravna zakonodaja, izvajalce OA pa so tudi dodatno opozorili, da niso zavezani nobeni kolektivni pogodbi.

Če hočemo ta trend spremeniti, če hočemo biti zraven pri predelavi Zakona o dolgotrajni oskrbi in predvsem Zakona o osebni asistenci, če hočemo (za vse izvajalce OA zavezujočo) kolektivno pogodbo za dejavnost osebne asistence in če hočemo, da bo ta tudi dobra, potem, drage osebne asistentke in osebni asistenti, ki se nam še niste pridružili – PRIDRUŽITE SE NAM!

Če pa hočemo tudi kompenzacijo za omejitev pravice do dela prostega dne na državni praznik v obliki znižane delovne obveznosti, potem se moramo za to prizadevati skupaj s socialnimi oskrbovalkami, negovalci na domu, medicinskimi sestrami in drugimi delavci v zdravstvu in nujnimi poklici nasploh, kot tudi nekaterimi v proizvodnji, saj je potrebna sprememba (dopolnilo) drugega odstavka 166. člena ZDR-1, ki pravico iz prvega odstavka omejuje (če »narava dela zahteva opravljanje dela tudi na praznični dan«). Naj tukaj poudarimo, da tudi ZDR-1 (in ne le ZOA) vsebuje cel nabor členov, ki so nedorečeni, kot je npr. formulacija, da delodajalec MORA zagotoviti daljši dopust nočnim delavcem (vsak delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa), vendar tega podrobneje NE DOLOČA. Temu je tako, ker ZDR-1 ni namenjen le varovanju interesov delavcev, ampak tudi interesov zaposlovalcev.

Na letošnjem sestanku z direktoratom za invalide so nam povedali tudi to, da naj bi bila prvotna metodologija za izračun cene ure storitve napačna, ker ni upoštevala, da je celo za socialno oskrbovalko III zahtevana določena poklicna izobrazba, medtem ko za osebne asistente ni, zato nismo primerljivi s socialnimi oskrbovalkami I–III, ampak kvečjemu s socialnimi oskrbovalkami III. Odgovorili smo jim, da se gotovo zelo dobro zavedajo razlogov, zakaj se za osebne asistente ni zahtevala posebna izobrazba – namreč možnosti takojšnje zaposlitve delavcev različnih izobrazb, kot tudi poudarka na individualnem usposabljanju asistentov s strani uporabnikov, v skladu z načeli neodvisnega življenja in deinstitucionalizacije, ki so jih zagovarjali pionirji osebne asistence –, kot tudi dejstva, da je povprečna splošna izobrazba osebnih asistentov zagotovo višja od zahtevane za socialno oskrbovalko III. Toda ta naš argument trči ob uveljavljene kriterije vrednotenja dela, ki v javnem sektorju temeljijo skoraj izključno na stopnjah zahtevane izobrazbe, pri čemer se privzema, da je delo, za katero je zahtevana višja stopnja izobrazbe, zahtevnejše od dela, za katero je zahtevana nižja. Posledično delavcem z višjo zahtevano izobrazbo pripada tudi več dopusta, ne le višji plačni razred.

Takšna logika je seveda napačna. Toda zrušili jo bomo lahko le skupaj z delavci iz drugih panog, torej ne zgolj sorodnih poklicev, kot so socialne oskrbovalke in negovalci na domu, ampak vseh: skupaj z delavci v trgovinah, proizvodnji in ja: ravno tudi s hišnimi pomočnicami in čistilkami iz čistilnih servisov.

Mi ne pravimo: osebni asistent ni čistilka iz čistilnega servisa. Mi pravimo: naj si uporabnik (ali njegov zastopnik) sam plača čistilko iz servisa, če si želi tako opravljenega dela, če ima takšna pričakovanja.

SOA poklica osebnih asistentov nikoli ne bo uveljavljal z razmejevanjem do svojih tovarišic in tovarišev iz drugih poklicev in drugih panog, temveč z določitvijo standardov in normativov osebne asistence, s sklenitvijo kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence in vsekakor tudi predelavo Zakona o osebni asistenci, ki mora uporabnikove pravice in naše naloge precej bolj jasno določiti, razmejiti, omejiti in sankcionirati.

S prijaznim pozdravom,

Nenad H. Vitorović,

osebni asistent in zastopnik SOA

—

Čeprav tega v odgovoru Eleni Pečarič ne omenjamo, smo na letni skupščini SOA dne 7. junija potrdili poročilo o delovanju SOA 2021-’22 in predlog programskih usmeritev 2022-’23 (ki ju je članstvo prejelo pred dopisom Elene Pečarič), s tem pa tudi sledečo usmeritev: “vsekakor je treba spremeniti krivični sistem vrednotenja dela, ki v javnem sektorju temelji skoraj izključno na stopnjah zahtevane formalne izobrazbe. Toda, dokler tega skupaj z delavci drugih panog ne dosežemo (delavci ene panoge tega nikakor ne zmorejo), je vsekakor prav, da si prizadevamo za uvedbo zahtevane formalne izobrazbe osebnih asistentov”.

Prizadevali si torej bomo za uvedbo zahtevane izobrazbe za poklic osebnega asistenta, in sicer s strani neodvisne institucije (npr. Inštituta RS za socialno varstvo), s čimer si še posebej želimo doseči zmanjšanje manipulabilnosti osebnih asistentk in asistentov, saj usposabljanja, ki jih izvajajo zaposlovalci (izvajalci OA), zaradi konflikta interesov (strokovni in poslovni interes) tega cilja ne morejo zagotovljati. Poleg tega želimo z njo doseči blagodejen učinek za uporabnike osebne asistence, saj bi šlo za selektivno izobrazbo, ki bi izločala kandidate, ki niso primerni za poklic osebnega asistenta. In zagotovo bomo še naprej podpirali pravico uporabnikov, da sami izbirajo osebne asistente na podlagi poskusne dobe z individualnim usposabljanjem s strani uporabnika za svoje konkretne potrebe.