Oznaka: osebna asistenca

  • KAM Z GORJAČO PO (HO)FER PLAČO?

    KAM Z GORJAČO PO (HO)FER PLAČO?

    Uvodno pojasnilo: pričujoča izjava ni poziv SOA k bojkotu pobude Elene Pečarič k današnjemu protestu v Državnem zboru in nasploh prizadevanj naših zaposlovalcev, da nam dvignejo plače. Tovrstne pobude ne le pozdravljamo, ampak jih od omenjenih tudi pričakujemo in celo zahtevamo!

    Pričujoča izjava pa vsekakor je med drugim tudi razlaga, zakaj se SOA tem hvalevrednim pobudam tokrat ne pridružuje. Predvsem pa je razlaga zatečene situacije.

    KDO JE POVZROČIL SLABŠANJE POLOŽAJA DELAVCEV V OA?

    Za to, da se položaj osebnih asistentk in asistentov (OAsist) za zdaj še ne bo pričel izboljševati – še zlasti ne dolgoročno in trajno –, kar bo imelo katastrofalne posledice tudi za uporabnice in uporabnike osebne asistence (UpOA), se OAsist in UpOA lahko »zahvalimo« predvsem izvajalcem osebne asistence (IzvOA) z invalidskimi organizacijami na čelu, ki so predlog ZOA, kakršen je bil spomladi v javni razpravi in je v grobem uresničeval naše glavne zahteve s stavkovnih pogajanj maja 2023, »v celoti« zavrnile, s čimer so zaradi svojega neutemeljenega, a trdovratnega nasprotovanja ustanavljanju javnega zavoda za zdaj zablokirale naša prizadevanja.

    Razlogov za takšno »nekonstruktivno«, ali, bolje rečeno, izrazito destruktivno držo, ki namesto utemeljene kritike Predloga ZOA slednjega »v celoti zavrača«, je več, saj imajo naši zaposlovalci zelo različne interese.

    Tako v ustanovitvi javnega zavoda eni neutemeljeno vidijo poskus vnovične institucionalizacije, zato UpOA strašijo pred grožnjo vnovičnih napotitev v institucije, ali pa pred tem, da jim bo tokrat institucija »zlezla« kar v stanovanja; da bo torej OA sicer še naprej izvajana na domu UpOA, vendar v institucionalni obliki, na institucionalen način. Za te svoje trditve pa nimajo nikakršnih dokazov. Naj zaradi jasnosti poudarimo, da bi SOA slehernemu poskusu uvajanja institucionalnih praks ostro nasprotoval, saj že vseskozi izprašuje oz. nasprotuje vsemu, kar zbuja sum in dvom, da bi razvoj OA morebiti lahko zapeljalo v takšno smer. Tu so še Zagovornik načela enakosti, Inštitut RS za socialno varstvo in druge institucije, ki bi poskusom vnovične institucionalizacije odločno nasprotovali. Predvsem pa bi skupno prizadevanje socialnih partnerjev (IzvOA in sindikatov) zagotovilo učinkovito obrambo in zaščito pred morebitnimi poskusi spodkopavanja načel neodvisnega življenja oviranih oseb v skupnosti. Njihov STRAH je torej NEUTEMELJEN. Žal pa interesa po socialnem dialogu z nami s strani naših zaposlovalcev ni, razen ko nas skušajo izkoristiti za svoje kratkoročne cilje.

    Nekateri drugi IzvOA se bojijo, da bi bil javni zavod bolje financiran kot so njihova društva in zavodi – pri čemer gre spet za popolnoma NEUTEMELJEN STRAH. Ne razumejo ali pa nočejo razumeti, da bi razširjena veljavnost kolektivne pogodbe pomenila, da mora država vse IzvOA financirati v meri, ki zadostuje standardom kolektivne pogodbe.

    Tretja skupina IzvOA pa se boji učinkovitega nadzora prek »trikotnika« javni zavod-MDDSZ-dodatno zaposleni inšpektorji. Tak nadzorni trikotnik – ne le nad finančnim ravnanjem, ampak tudi nad kvaliteto izvajanja OA – je predvideval spomladanski predlog zakona. V zadnjem osnutku ga ni več. Tiste in samo tiste IzvOA, ki so se bali in se bojijo takega nadzornega trikotnika, je upravičeno in UTEMELJENO STRAH. Prav je, da se ga bojijo!

    ZA KAJ GRE PRI DECEMBRSKI NOVELI PRAVILNIKA?

    Določila novele Pravilnika o osebni asistenci (POA) z dne 23. 12. 2024, ki plače OAsist in drugih zaposlenih v OA odslej izražajo v količnikih minimalne plače, zgolj logično izhajajo (čeprav ga s svojo uveljavitvijo »prehitevajo«) iz zadnjega osnutka predloga ZOA, ki odpravlja predvideno ustanovitev javnega zavoda, ki so ji nasprotovali naši zaposlovalci, hkrati pa odpravlja tudi 4. člen veljavnega ZOA, v katerem so opredeljene naloge države, namreč: načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage; zagotavljati pogoje in možnosti za enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev osebne asistence na območju Republike Slovenije; zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje; zagotavljati sredstva za financiranje postopka za uveljavljanje pravice do osebne asistence in izvajanje osebne asistence.

    Kakor da bi predlagatelj novele ZOA (minister za delo in MDDSZ) izvajalcem osebne asistence (IzvOA) hotel reči: »Evo, tukaj imate, kar ste hoteli: zavrnili ste javni zavod, s tem pa možnost, da sklenemo kolektivno pogodbo z razširjeno veljavnostjo in OA spravimo v javni sektor. In da ne bi bilo nadaljnjih nesporazumov, smo poskrbeli, da bo poslej vsakomur jasno, da je OA v zasebnem sektorju. Ker nočete, da bi država načrtovala razvoj OA in jo razvijala ipd., jo bomo tudi razbremenili vseh teh nalog. Ampak, saj ste zadovoljni, mar ne?«

    Prav nekaj takega je minister Luka Mesec na sestanku t. i. »pogajalske skupine« dne 4. 12. 2024 tudi dejansko izrekel. Povedal je, da verjame, da bodo IzvOA zdaj zadovoljni, ker javni zavod ni več na pogajalski mizi, da pa to seveda hkrati pomeni, da OAsist ne bodo mogli biti javni uslužbenci. To je bil njegov uvod.

    In res: nobena invalidska organizacija in sploh noben IzvOA, ki so člani t. i. »pogajalske skupine« na MDDSZ, ni več »v celoti« zavračal tega zadnjega osnutka predloga ZOA, zavrnil pa ga je SOA, saj je ta osnutek zagotovilo za čedalje pomanjkljivejše financiranje OA, za nadaljevanje kaotičnih razmer, ki jih generira pomanjkanje kriterijev kakovosti, pomanjkanje možnosti za zakonit nadzor s strani MDDSZ oz. države, s tem pa zagotovilo za razpad in dokončen propad OA kot dejavnosti.

    ZAKAJ NUJNO POTREBUJEMO JAVNI ZAVOD?

    25. maja lani smo z objavo ob obletnici naše stavke nagovorili uporabnice in uporabnike OA. Povezava je TUKAJ.

    UpOA smo z njo želeli seznaniti s prednostmi predloga ZOA, ki je bil spomladi v javni razpravi, sploh ker so bili že zasuti s propagando in agitacijo njihovih organizacij, ki izvajajo OA, torej naših zaposlovalcev. Poudarili smo sledeče:

    OA doslej še nikoli ni bila v javnem sektorju; od samega začetka je vzpostavljena v zasebnem sektorju, kot javno financirani segment zasebnega sektorja. O tem smo že dolgo veliko pisali in poudarjali, da je to eden izmed »izvirnih grehov« sistema OA, kakršen je bil vzpostavljen z ZOA. Država je s tem, ko je OA vzpostavila v zasebnem sektorju, bežala od odgovornosti.

    Če se namreč z javnimi sredstvi financirajo dejavnosti v zasebnem sektorju, se lahko država kot financer nenehno izgovarja na negospodarno izvajanje dejavnosti, na zlorabe, anomalije itn., ki jih ne more učinkovito nadzorovati in odpravljati, ker nima primerljivih pooblastil, kakršna ima v primeru javnih ustanov. LAHKO PA OMEJUJE IN CELO ZNIŽUJE FINANCIRANJE, saj v konkretnem primeru osebne asistence NI NEPOSREDNO ODGOVORNA za uresničevanje pravic oviranih oseb – uporabnic in uporabnikov. Neposredno odgovorni za uresničevanje teh pravic so IzvOA, kot pogodbeniki v zasebnem sektorju.

    Prav tako država ni hotela biti neposredno odgovorna za kvalitetne pogoje dela, za varnost in zdravje delavk in delavcev ter za ustrezno ovrednotenje našega dela, saj je odgovornost za vse to preložila na razdrobljene izvajalce dejavnosti v zasebnem sektorju, čeprav gre za dejavnost, ki jo 100% financira z javnimi sredstvi.

    Za to, da so pravice ne le resnične, ampak tudi uresničene, je nujno, da se ve, kdo je dejansko odgovoren za njihovo uresničevanje.

    Z ustanovitvijo javnega zavoda bi država spet prevzela odgovornost za izvajanje OA, ki jo je s samo uzakonitvijo sicer priznala in prevzela, a je z istim dejanjem od nje zbežala, ko jo je preložila (outsoarced) ter razdrobila na izvajalce v zasebnem sektorju.

    KAKO JE S PRIMERLJIVOSTJO S POKLICI V SOCIALNEM VARSTVU?

    28. in 29. člen POA sta osnovne plače zaposlenih v OA doslej določala »v višini« tega ali onega »plačnega razreda, KOT VELJA ZA JAVNI SEKTOR«, s čimer se je poudarjalo, da ravno NISMO v javnem sektorju. To torej ni pomenilo, da smo bili »uvrščeni v« plačne razrede javnega sektorja. Posledično tudi ne moremo zdaj govoriti o »izključitvi iz plačnih razredov« ipd., kot od mnogih slišimo. Do marca 2022 je POA napotoval tudi na kar dve kolektivni pogodbi (KPDZSV in KPJS), ampak to nista bili naši, izpogajani kolektivni pogodbi dejavnosti. Zato sta lahko bili čez noč odstranjeni. POA je bil z njima zgolj okrancljan, dokler ni obveljalo, da je treba krčiti sredstva.

    Res je: če se je vrednost plačnega razreda v javnem sektorju zvišala, so se zvišale tudi naše osnovne plače, saj so bile (arbitrarno) določene s temi višinami. Če pa so zaposleni v JS izpogajali prehode v višje razrede – to za nas ni imelo nikakršne veljave.

    Tako tudi zdaj, ob reformi plačnega sistema v javnem sektorju, v primeru OAsist ne bi samodejno prišlo do »prevajanja« 26. oz. 27. plačnega razreda v nova, saj v 26. oz. 27. plačni razred sploh nismo bili »uvrščeni«. MDDSZ bi nas na pritisk ministrstva za finance (MF) vedno znova uvrstil nekje okoli minimalne plače.

    Že februarja 2022 nam je namreč direktorica Direktorata za invalide pribila, da je bila prvotna metodologija, po kateri se je izhodiščno vrednost ure storitve OA primerjalo s povprečjem plačnih razredov socialnih oskrbovalk I–III z in brez napredovanj, napačna, ker smo glede na našo zahtevano stopnjo izobrazbe primerljivi kvečjemu s socialnimi oskrbovalkami III, tj. tistimi, ki s pogodbami za določen čas enega leta delajo brez kvalifikacij, dokler ne opravijo NPK. Sliši se kruto in je vsekakor krivično, žal pa drži. Zahtevnost dela se v JS zaenkrat še vedno določa predvsem s stopnjo zahtevane izobrazbe za določeno delovno mesto. Za OAsist je zahtevana stopnja izobrazbe osnovna šola. Višja, ko je zahtevana stopnja izobrazbe, bolj zahtevno naj bi bilo delovno mesto, kar ne pomeni le višje plače, temveč tudi več dopusta. In narobe, seveda.

    V SOA pa RAVNO V JAVNEM ZAVODU KOT IZVAJALCU OA vidimo možnost, da bi se nekje V JAVNEM SEKTORJU KONČNO ZAČELO ZAHTEVNOST DELA OCENJEVATI drugače, namreč GLEDE NA DEJANSKO ZAHTEVNOST, NE PA NA TISTO, KI JE DERIVAT ZAHTEVANE STOPNJE IZOBRAZBE. Zakaj? Zato, ker bi z javnim zavodom država prevzela odgovornost za izvajanje OA pri konkretnih UpOA, kar pomeni, da bi konkretnim posameznikom morala zagotoviti zadostno število OAsist in vsakodnevno pokritost vseh odobrenih ur OA. Pri DSO-jih, posebnih zavodih za ovirane osebe idr., si država »lahko privošči« pomanjkljivo financiranje, ker njena odgovornost ni konkretizirana na posamezne osebe. Financira zgolj programe, v katere so »oskrbovanci« vključeni. ZOA pa je glede tega vzpostavil individualizacijo ali bolje konkretizacijo pravic, kot pravic posameznika. Ker bo torej javni zavod moral zaposliti zadostno število OAsist, predvidevamo, da bo moral izvajati drugačno vrednotenje zahtevnosti dela, kot se doslej izvaja v javnem sektorju. Kolektivna pogodba med javnim zavodom in sindikatom kot socialnima partnerjema, ki jo sklene MDDSZ (tj. država) pa bi z razširjeno veljavnostjo postala zavezujoča za vse IzvOA, kar bi slednjim zagotovilo stabilno financiranje, ki bi bilo končno dovolj odporno na pritiske z MF, s tem pa na pritiske Gospodarske zbornice in drugih predstavnikov kapitala , saj so MF in vlada nenehno pod njihovimi pritiski, da naj znižujejo davke in posledično krčijo proračunska sredstva, da bodo le slovenski podjetniki bolj »konkurenčni«.

    KRATKOROČNE IZBOLJŠAVE VSEKAKOR – AMPAK NE NA RAČUN DOLGOROČNIH! VIŠJE PLAČE VSEKAKOR – AMPAK NE NA RAČUN DOPUSTA!

    Pravilnik o osebni asistenci (POA) je podzakonski akt, ki je navidez popolnoma odvisen od samovolje MDDSZ, saj je to ministrstvo zanj pristojno, v resnici pa od vsakokratne vlade, saj je ministrstvo za finance (MF) dejansko ključni faktor pri dodelitvi sredstev posameznim resorjem. Drugače pa je z zakonom in izpogajano kolektivno pogodbo, ki bi bila zavezujoča tudi za državo (in s tem za vsakokratno vlado).

    Resnična katastrofa, ki grozi OAsist, a tudi UpOA in OA kot dejavnosti, je zadnji osnutek predloga ZOA, ki so ga skoraj vse invalidske organizacije in drugi IzvOA »požegnali«. Če bi ta osnutek postal zakon, je OA kot dejavnost zapisana propadu.

    Z občasnimi protesti in »hit & run« akcijami je sicer možno doseči neke kratkoročne ugodnosti prek sprememb POA. Toda vse takšne pridobitve lahko MDDSZ z naslednjo novelo POA odpravi, kot je npr. odpravilo napotitev na kolektivni pogodbi. Ker je z istim pravilnikom, s katerim je od 1. marca 2022 odpravilo napotitvi na kolektivni pogodbi KPDZSV in KJS, dvignilo višino najnižje osnovne plače OAsist z višine 23. na višino 25. plačnega razreda, kot velja za javni sektor, je večina OAsist bila pomirjena in zadovoljna (!!!), čeprav so bili dodatki zdaj izraženi le še kot maksimalne višine »upravičenih stroškov« IzvOA kot pogodbenikov. Za dopuste smo sicer mukoma dosegli, da jih IzvOA lahko izplačujejo po 160. členu ZDR-1, seveda pa smo se v SOA zelo dobro zavedali, kaj se bo zgodilo, ko bo cena ure storitve postala prenizka. Kje je zagotovilo, da se prav to ne bo ponovilo?

    Zato si SOA, SSS in ZSSS že ves čas prizadevamo za vključitev OA v javni sektor, kar pa je v zatečenem stanju možno le z ustanovitvijo javnega zavoda, ki bi pozneje med drugim omogočil SKLENITEV KOLEKTIVNE POGODBE z razširjeno veljavnostjo. To bo zdaj skušala doseči naša sindikalna centrala ZSSS, sprva znotraj pogajalske skupine Ekonomsko-socialnega sveta (ESS).

    Naše sporočilo IzvOA je: NE RAČUNAJTE Z NAMI, DA VAM BOMO ŠE KDAJ POMAGALI S PRITISKI NA FINANCERJA, ČE BOSTE VI ŠE NAPREJ BLOKIRALI NAŠA VEČLETNA PRIZADEVANJA za izboljšanje položaja OAsist in posledično UpOA. Ker pa velja stari rek »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«, jih še enkrat pozivamo k socialnemu dialogu in razumnosti: NEHAJTE SPODKOPAVATI NAŠA PRIZADEVANJA!

    Ilustracija je del agitacijskega materiala Elene Pečarič

  • BREZ ZADOVOLJNIH DELAVK IN DELAVCEV NI IN NE BO KVALITETNE TER VSEM UPORABNICAM IN UPORABNIKOM DOSTOPNE OSEBNE ASISTENCE!

    BREZ ZADOVOLJNIH DELAVK IN DELAVCEV NI IN NE BO KVALITETNE TER VSEM UPORABNICAM IN UPORABNIKOM DOSTOPNE OSEBNE ASISTENCE!

    Spoštovane UPORABNICE, spoštovani UPORABNIKI osebne asistence! Na današnji dan smo pred letom dni osebne asistentke in osebni asistenti prvič STAVKALI. Nekateri ste nas podprli, med drugim tudi tudi tako, da ste se udeležili protestnega shoda pred MDDSZ. Še enkrat: hvala!

    Na stavkovnih pogajanjih z MDDSZ smo predlagali vzpostavitev OA v JAVNEM SEKTORJU, tako da vsi zaposleni postanemo javni uslužbenci, dosedanji izvajalci osebne asistence pa postanejo podružnice JAVNEGA ZAVODA OA. Predlog novele ZOA, ki je bil prejšnji mesec v javni razpravi, ponuja sicer manj korenito obliko javnega zavoda, ki pa vsekakor JE KORAK V PRAVO SMER.

    Upiranje naših zaposlovalcev – izvajalcev osebne asistence – ustanovitvi kakršnega koli javnega zavoda OA smo v SOA pričakovali in nas niti najmanj ne preseneča. Kaj bi šele bilo, če bi predlog novele vseboval obliko zavoda, kakršno smo mi predlagali! Poudarjamo pa, da je država, s tem ko je OA vzpostavila v zasebnem sektorju, bežala od odgovornosti.

    Če se z javnimi sredstvi financirajo dejavnosti v zasebnem sektorju, se lahko država kot financer nenehno izgovarja na negospodarno izvajanje dejavnosti, na zlorabe, anomalije itn., ki jih ne more učinkovito nadzorovati in odpravljati, ker nima primerljivih pooblastil, kakršna ima v primeru javnih ustanov. Lahko pa znižuje financiranje, saj v konkretnem primeru osebne asistence ni neposredno odgovorna za uresničevanje pravic oviranih oseb – uporabnic in uporabnikov.

    Prav tako država ni hotela biti neposredno odgovorna za kvalitetne pogoje dela, za varnost in zdravje delavk in delavcev ter za ustrezno ovrednotenje njihovega dela, saj je odgovornost za vse to preložila na razdrobljene izvajalce dejavnosti v zasebnem sektorju, čeprav gre za dejavnost, ki jo 100% financira z javnimi sredstvi.

    Za to, da so pravice resnične, ne pa le na papirju, je nujno, da se ve, kdo je dejansko odgovornen za njihovo uresničevanje. Z ustanovitvijo javnega zavoda OA bi država spet prevzela odgovornost za izvajanje OA, ki jo je s samo uzakonitvijo sicer priznala in prevzela, a je z istim dejanjem od nje zbežala, ko jo je preložila ter razdrobila na izvajalce v zasebnem sektorju. Zato ni dvoma, da bi bila ustanovitev javnega zavoda OA korak v pravo smer.

    V SOA se seveda zavedamo, da korak v pravo smer ni zagotovilo, da ga ne bi spremljala in mu ne bi sledila še dva-tri koraka nazaj ali v kako drugo smer. Zato si bomo ravno tudi ob javnem zavodu in v razmerju do javnega zavoda še naprej vztrajno prizadevali, da skupaj z drugimi deležniki – predvsem z vami, spoštovane uporabnice in spoštovani uporabniki – prispevamo k izboljševanju kvalitete osebne asistence in tudi sicer kvalitete življenja vseh oviranih oseb.

    Zagotovo pa drži sledeče: BREZ ZADOVOLJNIH DELAVK IN DELAVCEV, KI SO SPOŠTOVANI, DOVOLJ SPOČITI IN JE NJIHOVO DELO CENJENO TER USTREZNO VALORIZIRANO, KI SE JIH SLIŠI IN UPOŠTEVA – NI IN NE BO KVALITETNE TER VSEM UPORABNICAM IN UPORABNIKOM DOSTOPNE OSEBNE ASISTENCE!

  • JAVNI ZAVOD OA – ne čisto tak, kot smo si ga zamislili in ga predlagali, pa vendar – prvi korak v pravo smer: JAVNI ZAVOD – JAVNA SLUŽBA – JAVNI SEKTOR!

    JAVNI ZAVOD OA – ne čisto tak, kot smo si ga zamislili in ga predlagali, pa vendar – prvi korak v pravo smer: JAVNI ZAVOD – JAVNA SLUŽBA – JAVNI SEKTOR!

    V okviru javne razprave o predlogu novele ZOA smo Sindikat osebne asistence (SOA), Svobodni sindikat Slovenije (SSS) in Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) vložili skupno stališče: https://www.zsss.si/…/05/SOA_ZSSS_SSS_ZOA_30042024.pdf

    Glavne poudarke lahko preberete tukaj: https://www.zsss.si/soa-sss-zoa-jav-razprav-105/

    Poleg tega sta SOA in SSS vložila dodatni komentar, v katerem poudarjamo, da bi pravica do osebne asistence (OA) uporabnice in uporabnike (UpOA) morala zavezovati k odgovornosti. Le tako lahko zakon učinkovito zaščiti osebne asistentke in asistente (OAsist). Predlagamo tudi ukinitev možnosti izbire družinskih članov za OAsist, vendar zgolj v prihodnje, pri čemer odločno nasprotujemo odpuščanju že zaposlenih.

    Dodatni komentar SOA in SSS lahko preberete v nadaljevanju:

    KOMENTAR SOA IN SSS NA PREDLOG NOVELE ZAKONA O OSEBNI ASISTENCI (ZOA), POMLAD 2024

    V Sindikatu osebne asistence (SOA) in Svobodnem sindikatu Slovenije (SSS) s tem dopisom dodajamo komentar k predlogu noveli zakona o osebni asistenci (ZOA), ki je bil 2. 4. 2024 dan v javno razpravo (https://e-uprava.gov.si/…/pred…/predlog-predpisa.html…).

    Pozdravljamo ustanovitev javnega zavoda, kot ga predvideva novi predlog ZOA, ki ima že sama po sebi vsaj potencial, da bistveno pripomore k razrešitvi nekaj naših načelnih kritičnih stališč glede osebne asistence (OA), ki smo jih doslej predstavljali (npr. tudi v javni razpravi k lanskemu predlogu ZOA 13. 10. 2023 podali ZSSS, SSS in SOA), žal pa je videti, da novi predlog obenem vnaprej preprečuje oz. onemogoča upoštevanje naših treh načelnih stališč, namreč:

    a) potrebo po regulaciji poklica osebnih asistentov (OAsist) z ustrezno in zadostno izobrazbo ter s standardi in normativi (zaradi opredelitve OA kot »laične pomoči«),

    b) po ureditvi plačnega sistema, ki bo OAsist zagotavljal ustrezno plačilo za opravljeno delo (zaradi opredelitve OA kot »laične pomoči«),

    c) po oviranosti uporabnika osebne asistenca (UpOA) kot glavnemu kriteriju za presojo upravičenosti do OA in obsega njenih storitev, namesto poudarka na vse bolj produktivistično razumljeni »aktivnosti« (še posebej zaradi nejasnosti oz. netransparentnosti pete alineje petega odstavka 6. člena predloga) – vsaj dokler se ne zagotovi korenito izboljšanje obsega storitev dolgotrajne oskrbe (DO), tako da bosta ZOA in Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk) zares usklajena in komplementarna zakona.

    Poudarjamo pa, da sta namen in smisel izvirno razumljene OA ravno odpravljanje družbenih ovir, ki so posledica neprilagojenosti družbe oviranim osebam.

    Predlagamo še, da se v določbe zakona, kjer te omenjajo izvedbene akte, izrecno omeni, da so socialni partnerji vključeni v pripravo teh izvršilnih predpisov.

    In dodatno glede stopnje oviranosti kot glavnega kriterija za presojo upravičenosti do OA: kot smo že poudarjali, ni odločilno, kako se razmejita OA in DO, sprejemamo tudi rešitev, ki jo predlaga npr. Varuh človekovih pravic (Varuh), namreč da naj bi OA bila pomoč vsem oviranim osebam, DO pa starejšim. Takšna razmejitev pač terja bolj diverzificirano usposabljanje OAsist, kar je vsekakor rešljivo. Načelno pa podpiramo vsebinsko, tj. strokovno razmejitev, v skladu z »ožjim«, izvirnim pomenom OA, v smislu dela izključno po navodilih UpOA, vendar nikakor ne v pogojih, zaradi katerih bi UpOA izgubljali obseg storitev, ki jih dejansko potrebujejo.

    Nekaj drugega so, seveda, primeri neupravičeno dodeljenega prevelikega obsega, kjer se razhajamo s stališčem Varuha, da naj se ne bi smelo posegati v že pridobljene pravice posameznikov iz postopkovnih razlogov (tj., ker izvirni ZOA ni predvideval te možnosti). Pravica do OA kot taka se namreč s ponovnim ocenjevanjem nikomur ne jemlje, odvzame se le neupravičen obseg storitev ali tudi upravičenje do OA na podlagi prejšnje odločbe v celoti (kolikor uporabnik pade pod prag tridesetih ur, ki smo ga že večkrat kritizirali), dokler se potrebe konkretnega posameznika ne spremenijo, tako da postane upravičen po veljavnih kriterijih.

    Nikakor pa ni legitimno z novim ocenjevalnim orodjem (se pravi z novimi kriteriji) zniževati obseg OA tistim UpOA, ki jim NI bil neupravičeno dodeljen prevelik obseg OA, ne da bi se jim izgubljeni obseg kompenziral s kako drugo dejavnostjo, npr. iz naslova DO. In ker bi bili vsi novi upravičenci diskriminirani glede na UpOA, ki so bili ocenjevani s prvotnim ocenjevalnim orodjem, enako velja tudi za njih. Zato je raba novega ocenjevalnega orodja, ki poleg potreb upravičencev ocenjuje tudi njihovo »aktivnost«, dopustna le ob zagotovitvi ustrezne kompenzacije iz drugega naslova. V nasprotnem primeru bo očitek, da gre pri reformi OA z novelo ZOA za občutno krčenje pravic oviranih oseb zaradi krčenja sredstev, popolnoma upravičen. Ko se je pod vodstvom ministra Janeza Cigler Kralja leta 2022 pričelo ponovno ocenjevanje z novim orodjem, se je v javnosti zabrisovalo razlikovanje med UpOA, ki so neupravičeno prejeli preveč ur, in UpOA, ki so ure izgubljali na podlagi novega ocenjevalnega orodja. Na predlog SOA in tudi Inštituta RS za socialno varstvo (IRSSV), ki je razvil tako prvotno kot novo ocenjevalno orodje, je bilo pod novim vodstvom MDDSZ ponovno ocenjevanje ustavljeno, dokler se ZOA ne uskladi z ZDOsk. Ob tem opozarjamo, da ZDOsk-1 ustrezne kompenzacije žal ne omogoča in da se storitve OA v tretji alineji 1. odstavka 9. člena predloga novele ZOA v primerjavi z jesenskim predlogom zdaj tudi izključujejo s storitvami DO na domu. Zato raba novega ocenjevalnega orodja (ki ocenjuje aktivnost) po našem mnenju ni in ne more biti dopustna, dokler ZDOsk ne bo ustrezno usklajen z ZOA.

    V nadaljevanju podajamo komentarje k posameznim členom predloga ZOA:

    Četrti odstavek 2. člena predloga zakona (definicija osebne asistence): Dosedanja dikcija »Uporabniku je zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta« se je izkazala za neustrezno, ker se jo je – kljub že obstoječim implicitnim omejitvam, ki izhajajo iz 1. odstavka 16. člena veljavnega ZOA – prepogosto razlagalo v smislu absolutne, recimo ji »potrošniške« pravice UpOA kot potrošnika. Zamenjava z ustreznejšo je nujna že zato, ker se na takšno razlago niso sklicevali zgolj izvajalci OA (IzvOA), temveč tudi Direktorat za invalide (MDDSZ), ki je po našem razumevanju sicer najbolj pristojen za razlago ZOA. Predlagamo torej poudarek na pravici, ki zavezuje k odgovornosti, npr. v dveh odstavkih:

    »(4) Uporabnik oz. njegov zakoniti zastopnik ima pravico do proste izbire izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta. Izbranega izvajalca osebne asistence in izbranega osebnega asistenta uporabnik oz. njegov zakoniti zastopnik lahko zamenja na osnovi utemeljenega razloga, kot to določa prvi odstavek 25. člena tega zakona. [Vključno z našim predlogom dopolnitve v komentarju k prvem odstavku 25. člena.]

    (5) Pravica iz prejšnjega odstavka se lahko omeji v primeru ugotovljenih kršitev določb drugega, tretjega ali četrtega odstavka 23. člena tega zakona ter v primerih iz drugega in četrtega odstavka 25. člena tega zakona.«

    Predlagamo tudi preoblikovanje četrtega odstavka 10. člena, tako da se glasi: »Vsakršno omejevanje uporabnikov s strani izvajalcev osebne asistence pri prehodu k zavodu ali k drugemu izvajalcu osebne asistence je nično. Prehod na podlagi utemeljenih razlogov odobri koordinator invalidskega varstva (v nadaljnjem besedilu: koordinator).« Naš predlog utemeljujemo v komentarju k prvem odstavku 25. člena.

    20. člen (osebni asistent)

    Sedanji predlog v tretjem in četrtem odstavku 20. člena določa možnost, da sta lahko OAsist do dva družinska člana UpOA. Po naših izkušnjah se je žal izkazalo, da je bila možnost zaposlitve družinskih članov strokovna napaka, ki bi jo bilo treba že s prvo novelo odpraviti, vendar ne tako, da bi se odpuščalo s pogodbami za nedoločen čas že zaposlene družinske člane, pač pa bi morala ukinitev te možnosti veljati za vse prihodnje izbire OAsist s strani UpOA. Če predlog zakona ne bo vseboval določila, da nove zaposlitve družinskih članov od dneva veljavnosti zakona niso več možne, bo to še ena zapravljena priložnost za odpravo napake.

    24. člen (obveza izvajanja osebne asistence)

    Opredelitev drugega odstavka 24. člena, da UpOA oz. njegov zakoniti zastopnik in IzvOA oz. zavod skupaj izbereta OAsist, ni jasna – ne glede svoje intence, ne v razmerju do petega odstavka 2. člena predloga. Predlagatelj v obrazložitvah navaja, da je pri tem potrebno upoštevati voljo UpOA. Če je mišljeno, da je volja uporabnika odločilna, potem bi bilo nujno, da se ta razlaga prestavi iz obrazložitve v sam drugi odstavek 24. člena, kot dopolnilo. Se pa potem zastavi vprašanje smiselnosti/redundantnosti določitve, ki pod črto ne bi pomenila nič drugega kot to, kar določa peti odstavek 2. člena, namreč da UpOA prosto izbira OAsist. Če pa ni mišljeno, da bi sicer upoštevana volja uporabnika bila tudi odločilna, potem je ta odstavek v konfliktu s petim odstavkom 2. člena.

    Naše stališče, podano pri 2. členu, je, da bi UpOA moral imeti pravico do proste izbire svojih OAsist, da pa gre za pravico, ki UpOA zavezuje k odgovornosti in da jo posledično z neodgovornim ravnanjem lahko delno zapravi (npr. uporabnik, ki spolno nadleguje ženske OAsist, lahko poslej izbira samo med moškimi OAsist in obratno ipd.).

    25. člen (zamenjava izvajalca osebne asistence)

    Ker prvi odstavek 25. člena predloga ne vsebuje več implicitne omejitve absolutne, tj. »potrošniške« proste izbire IzvOA s strani UpOA, ampak zagotavlja samo še možnost zamenjave OAsist zaradi utemeljenega razloga, tak, kot je predlagan, pravzaprav sploh ne bi več sodil v 25. člen. Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kaj ta izpust pomeni za možnost UpOA, da zamenja IzvOA: ali je mišljeno, da lahko UpOA spet povsem potrošniško menja IzvOA, brez kakršnega koli tehtnega razloga, zgolj zato, ker nek drugi IzvOA (začasno) ponuja kak »bonus«, ali, nasprotno, da možnosti za zamenjavo IzvOA sploh več nima, kljub še tako utemeljenim razlogom, in da lahko preide samo v zavod, v skladu s četrtim odstavkom 10. člena predloga? Ker sta obe možnosti slabi, predlagamo dopolnitev prvega odstavka tega člena: »Če izvajalec osebne asistence te zamenjave ne omogoči ali če kako drugače krši svoje obveznosti, opredeljene z izvedbenim načrtom, dogovorom in pogodbo, lahko uporabnik zamenja izvajalca osebne asistence ali preide k zavodu, pri čemer mu pomaga koordinator.«

    V primeru iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 25. člena, kjer gre za sankcijo odstopa od izvedbenega načrta zaradi ponavljajočih se kršitev UpOA oz. njegovega zakonitega zastopnika, bi bilo smotrno odpraviti možnost prehajanja k drugim IzvOa in kot edino možnost obdržati prehod v zavod. Smoter našega predloga je ohranitev standardov OA in zaščita OAsist pri delu s problematičnim UpOA, ki je zaradi poslovnega interesa IzvOA v okviru veljavnega načina financiranja (zgolj za opravljene ure pri posameznem UpOA) izrazito pomanjkljiva. Nasprotno pa ima javni zavod potencial, da bo lahko takim UpOA zagotovil ustrezne, posebej usposobljene OAsist. Zato predlagamo tudi odpravo možnosti, da zavod odstopa od izvedbenega načrta. Predlagamo preoblikovanje teh treh členov, tako da se glasijo:

    »(2) Če uporabnik oziroma njegov zakoniti zastopnik glede osebnega asistenta postavlja zahteve, ki bi predstavljale kršitev delovnopravne ali kazenske zakonodaje in jih izvajalec osebne asistence ne more oziroma ne sme* izpolniti v odnosu do asistenta, ali* če uporabnik ne ravna v skladu z izvedbenim načrtom in dogovorom, lahko izvajalec osebne asistence odstopi od izvajanja izvedbenega načrta, uporabniku pa se izvajanje osebne asistence lahko zagotovi v zavodu.

    (3) V primeru iz prejšnjega odstavka je izvajalec osebne asistence dolžan zagotoviti izvajanje osebne asistence, dokler se ne zagotovi njeno izvajanje v zavodu, a ne dlje kot dva meseca od odstopa iz prejšnjega odstavka.

    (4) Ne glede na drugi in tretji odstavek tega člena lahko izvajalec osebne asistence odstopi od izvedbenega načrta tudi, če uporabnik krši obveznosti iz dogovora o izvajanju osebne asistence in gre pri tem za utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljnje izvajanje osebne asistence. Pred odstopom od izvedbenega načrta mora izvajalec osebne asistence pisno opozoriti uporabnika na kršitev in na možnost odstopa, če bo uporabnik ponovno kršil obveznosti v enem letu od prejema opozorila in pridobiti pozitivno mnenje koordinatorja. V primeru odstopa od izvedbenega načrta je izvajalec osebne asistence dolžan zagotoviti izvajanje osebne asistence, dokler se ne zagotovi njeno izvajanje z zavodom, a največ dva meseca od odstopa.«

    * dodano z naše strani

    30. člen (vloga za uveljavljanje pravice do osebne asistence)

    Predlagamo, da se v prvem odstavku doda nova 10. točka, ki se glasi: »izjava o seznanjenosti in strinjanju glede dostopa vseh zakonitih nadzornih organov na kraje, kjer se OA opravlja, vključno z uporabnikovim bivališčem«. Zdajšnja deseta točka postane enajsta.

    45. člen (nadzor)

    Zagovarjamo ureditev nadzora za vse zakonite nadzorne organe na način, da bodo ti državni organi lahko vstopali na vse lokacije, kjer se OA opravlja. Pravica do OA mora vključevati pristanek na dostopnost vseh delovišč za nadzorne organa, zato predlagamo, da taka določba, izhajajoča iz ZOA, postane tudi del odločbe ali vsaj obvezna sestavina dogovora o izvajanju OA.

    SOA SSS

    Nenad H. Vitorović Mirsad Begić

  • ODGOVOR NA DOPIS MDDSZ Z DNE 26. 1. 2024

    ODGOVOR NA DOPIS MDDSZ Z DNE 26. 1. 2024

    MINISTRSTVU ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI, DIREKTORATU ZA INVALIDE

    V vednost:

    VSEM IZVAJALCEM OSEBNE ASISTENCE

    /na e-naslove v Registru izvajalcev osebne asistence/

    ZADEVA: ODGOVOR NA DOPIS Z DNE 26. 1. 2024

    Spoštovani na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, spoštovana Simona Kamšek, sekretarka Direktorata za invalide!

    Kot smo zatrdili že v našem pozivu izvajalcem osebne asistence (IzvOA), je za razlago Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV) po našem trdnem prepričanju pristojen Odbor za razlago KPDZSV (odbor), ne pa Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ). Glede tega se najbrž strinjamo, saj ste, kot pravite, odboru posredovali vaše »pomisleke in stališča«.

    Pravite pa, da se nikakor ne strinjate z našo interpretacijo razlage odbora, po kateri od 17. novembra 2023 KPDZSV velja za celotno dejavnost osebne asistence (OA), torej za vse IzvOA, vključno s tistimi – to zdaj eksplicitno dodajamo, čeprav je samoumevno, a nekaterim IzvOA ni bilo – ki nimajo statusa društva ali zavoda v javnem interesu (po izjemi, ki je določena v drugem odstavku 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci – ZOA-B, z dne 28. 10. 2021, »Prehodne in končne določbe«).

    Z našo interpretacijo se torej nikakor ne strinjate in navajate veliko protiargumentov. Vendar med vašimi argumenti zaman iščemo utemeljitev, v čem naj bi bila naša interpretacija razlage odbora napačna. Nasprotno: videti je, da prek zavračanja naše interpretacije v resnici argumentirate proti sami razlagi odbora in polemizirate z njihovo razlago, a za to, kot rečeno, nimate pristojnosti.

    Kaže pa, da tudi sami priznavate, da je naša eksplikacija razlage odbora pravilna, ko zatrdite, citiramo: »Razlaga Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva […] ne upošteva različnih statusov izvajalcev osebne asistence«. S to trditvijo eksplicitno nasprotujete razlagi odbora, s čimer presegate vaše pristojnosti.

    Kolikor nam je znano, pa v našem državnem ustroju izvršilna veja oblasti (kamor sodi npr. MDDSZ) tudi sicer ni pristojna, da bi podajala zavezujoča pravna mnenja. Kljub temu trdite, citiramo: »izvajalci osebne asistence niso in ne morejo biti zavezani s Kolektivno pogodbo«, s čimer prejudicirate morebitno odločitev tretje veje oblasti. Sodišče je namreč pristojno, da v primeru konkretnih tožb proti IzvOA vsaj posredno presodi, ali je odbor presegel svoje pristojnosti, ko je na podlagi dveh izmed petih kriterijev, ki jih kot opcije določa 10. člen ZOA (zavodi in društva s pridobljenim statusom delovanja v javnem interesu na področju invalidskega, socialnega varstva ali za opravljanje humanitarne dejavnosti na področju socialnega varstva) veljavnost KPDZSV razširil na vse IzvOA, ne glede na njihovo pravno obliko in status.

    OA pa seveda je ena in enotna dejavnost – glede tega ni dvoma, navsezadnje jo kot takšno implicitno opredeljuje prva alineja 4. člena ZOA. Mi nismo trdili, da bi področji različnih dejavnosti socialnega varstva in različnih dejavnosti invalidskega varstva bili eno in isto področje (in česa takšnega tudi ne vidimo v razlagi odbora). Toda, če, kot pravite, citiramo: »podeljen status v javnem interesu ne pomeni izvajanja osebne asistence« in tudi »ni razlog za podelitev statusa v javnem interesu«, se bo sodišču bržkone zastavilo vprašanje, zakaj je v 10. členu postavljen kot pogoj.

    Ne bomo komentirali vašega sklicevanja na Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP), Zakon o socialnem varstvu (ZSV) in določila same KPDZSV glede njene lastne veljavnosti, saj smo prepričani, da člani odbora vso navedeno zakonodajo zelo dobro poznajo in so jo pri svoji razlagi tudi upoštevali. Komentirali pa bomo vaše sklicevanje na ZOA in vaše navedbe specifik OA, na podlagi katerih zavračate razlago odbora.

    Sklicujete se na dejstvo, da se storitve socialnega varstva izvajajo po normativih in standardih, ki jih predpiše pristojni minister. Mi smo že kot Iniciativa za ustanovitev sindikata OA decembra 2019 zahtevali predvsem določitev standardov in normativov za dejavnost OA in to našo zahtevo vztrajno in dosledno ponavljamo. Na stavkovnih pogajanjih v začetku maja 2023 nam je minister zatrdil, da ZOA v 7. členu že vsebuje standarde in normative ter nam zadal »domačo nalogo«, povzeto v odzivu direktorata na stavkovne zahteve SOA z dne 18. 5. 2023 (pripravila Simona Kamšek, podpisana Andrejka Znoj), citiramo:

    »Na ministrstvu se strinjamo, da je treba položaj osebnih asistentov ustrezno urediti. ZOA in Pravilnik že določata način izvajanja storitev osebne asistence. V kolikor Sindikat osebne asistence želi podrobnejšo ureditev standardov in normativov dejavnosti ministrstvo predlaga, da Sindikat osebne asistence oblikuje predloge sprememb določb ZOA in Pravilnika, ki se nanašajo na podrobnejšo opredelitev načina izvajanja storitev osebne asistence in jih predstavi ministrstvu. Sindikat osebnih asistentov že sodeluje v delovni skupini za prenovo Zakona o osebni asistenci, kjer smo odprti za konstruktiven dialog glede tega vprašanja.«

    »Domačo nalogo« smo opravili v okviru komentiranja osnutka novele ZOA in jo vložili kot prispevek za 7. sestanek t.i. »pogajalske skupine« 15. 6. 2023. Vnovič smo jo posredovali skupaj z empiričnim gradivom (izjave osebnih asistentk in asistentov – OAsist) vsem članom delovne skupine dne 5. 7. 2023. A pri oblikovanju predloga novele ZOA, ki je bila nato lanske jeseni poslana v javno razpravo, ni bil upoštevan niti en naš predlog dopolnil k 7. členu. Razlog je po vsej verjetnosti ta, da se nekdo na direktoratu za invalide vztrajno upira temu, da bi storitve OA, ki so izredno raztegljivo določene v 7. členu, kakor koli zamejil.

    Sklicujete se na individualno in laično naravo dela posameznega OAsist s posameznim uporabnikom, po navodilih uporabnika (izobrazba naj ne bi bila potrebna, temveč le obvezno usposabljanje), čeprav se zelo dobro zavedate, da velika večina OAsist (če niso kar hišne pomočnice) opravlja delo socialnih oskrbovalk, a brez sleherne zaščite v smislu varnosti in zdravja pri delu, saj – kot tudi nenehno opozarjamo – celo najbolj odgovorni in dobronamerni uporabniki praviloma ne vedo nič o tem, kaj je lahko pri dvigovanju in premeščanju nevarno za zdravje OAsist, spet drugi pa OAsist brezbrižno izpostavljajo nevarnostim (zavračajo uporabo dvigala, ne nabavijo električne postelje), v skrajnih, toda sploh ne tako redkih primerih, pa takšni uporabniki OAsist dajejo naravnost nezaslišana navodila, npr., naj ročno dvignejo električni voziček z uporabnikom vred v vozilo, ki nima rampe (konkretna OAsist je to žal res poskusila in se pri tem poškodovala). Dejstvo, da povečini delamo s posameznim uporabnikom (čeprav je veliko OAsist »letečih«, tj. delajo pri različnih uporabnikih oz. vsaj nadomeščajo »redne« OAsist), zato nikakor ne zmanjšuje možnosti poškodb pri delu, kot morda implicirate. Zato, kot že veste, zahtevamo temeljito fiziatrično usposabljanje OAsist, centralizirano in zares strokovno izobraževanje s strani neodvisne institucije (nikakor ne IzvOA), opolnomočenje OAsist, da lahko ugovarjajo navodilom uporabnika, sklicujoč se na svojo izobrazbo (vsaj NPK) in dostop vseh delovišč (tj. stanovanj ter vseh drugih krajev in prostorov), kjer se izvajajo storitve OA, za vse zakonite službe državnega nadzora, vsekakor tudi za Inšpekcijo nadzora varnosti in zdravja pri delu, čemur se na MDDSZ (institucionalno sporno, pravzaprav škandalozno) vztrajno upirate, češ da to ni mogoče; sami pa (v predlogu novele ZOA) hkrati (!!!) predlagate dostop za tiste inšpekcije, ki so tako ali drugače povezane z nadzorom nad porabo finančnih sredstev.

    Trdite, da je polovica OAsist družinskih članov uporabnikov, ki tudi živijo v istem bivališču, kar zagotovo ni res, saj številni OAsist, ki so družinski člani, delajo pri uporabniku-svojcu, ki živi v lastnem stanovanju. Vsekakor pa je bila možnost zaposlitve družinskih članov strokovna napaka, ki bi jo morali že s prvo novelo ZOA odpraviti, vendar ne tako, da bi odpuščali s pogodbami za nedoločen čas že zaposlenih družinskih članov, pač pa bi morala ukinitev te možnosti veljati za vse prihodnje izbire OAsist s strani uporabnikov.

    »Glede prerazporejanja« OAsist opozarjate, citiramo: »da je skladno s četrtim odstavkom 2. člena ZOA uporabniku zagotovljena prosta izbira izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta«, čeprav je ta izbira povsem jasno omejena s prvim odstavkom 16. člena ZOA.

    V dopisu trdite, da so, citiramo: »pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, poleg Zakona o delovnih razmerjih, podrobno opredeljene v Pravilniku o osebni asistenci«. Zanimivo, saj ste ravno vi, spoštovana sekretarka Kamšek, na sestanku glede naših stavkovnih zahtev potrdili, da 28. člen Pravilnika o osebni asistenci (pravilnik) zagotavlja le osnovno plačo OAsist v višini, kot velja za 25. plačni razred v javnem sektorju, regres za letni dopust v višini minimalne plače ter regres za prehrano in povračilo stroška za prevoz kot veljata za javni sektor. Že od začetka 2022 pa tudi spoštovana direktorica Znoj poudarja, da pravilnik sploh ni delovnopravni podzakonski akt, temveč akt, ki ureja zgolj razmerje med MDDSZ in IzvOA, in sicer tako, da določa višine upravičenih stroškov; ob tem opozarjamo, da smo to ustavnopravno spornost s svojim vztrajanjem izpostavljali v SOA.

    Dalje trdite, da so dodatki opredeljeni s pravilnikom, citiramo: »v večjem delu povzeti prav po Kolektivni pogodbi« (mišljena je KPDZSV), čeprav ste ravno vi, spoštovana sekretarka Kamšek, na stavkovnih pogajanjih ponosno pritrdili, da zapisano omogoča celo le simbolične višine teh plačnih postavk.

    Nadalje trdite, da so, citiramo: »[s] Pravilnikom o osebni asistenci priznani stroški […] tudi kalkulativni element metodologije za izračun cene ure storitev osebne asistence«. Toda, če so dodatki poljubni in se lahko celo izničijo, če je poljubno t.i. »napredovanje« OAsist v 26. plačni razred, potem je tudi ta (tudi sicer netransparentna) metodologija lahko zgolj arbitrarna. Poleg tega od 1. marca 2022 veljavni pravilnik, s katerim sta odpravljeni napotitvi na KPDZSV in Kolektivno pogodbo za javni sektor (KPJS), v drugi točki drugega odstavka 28. člena ohranja višino dodatka za delovno dobo iz kolektivnih pogodb, ki jo zdaj izraža kot maksimalno, citiramo: »v višini največ 0,33 % od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe« (naš poudarek), čeprav iz sodne prakse izhaja, da če ta dodatek ni določen s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, delavcu pripada v višini 0,5%. Zato k napovedanemu zdaj dodajamo tudi to, da bomo podprli vse zahteve zaposlenih po izplačilu zapadlih terjatev, ki se nanašajo na razliko med višino prejetih dodatkov za delovno dobo in višino 0,5%, in sicer za obdobje od 1. marca 2022 (odkar pravilnik ne napotuje več na KPDZSV in KPJS) do 17. novembra 2023 (veljavnost KPDSZ po razlagi odbora).

    To pa je le vrh ledene gore, saj zaradi pomanjkljivega financiranja celo nekateri najuglednejši IzvOA iz strahu, da bi jih OAsist zapuščali, če bi zniževali dodatke, kot jim dopušča veljavni pravilnik, posegajo k drugačnim »rešitvam« in OAsist nezakonito goljufajo, v upanju, da tega ne bodo opazili, ker je to manj očitno. Seveda bomo tudi v vseh takšnih primerih podprli vse zahteve zaposlenih po izplačilu zapadlih terjatev.

    Proti koncu vnovič poudarjate, citiramo: »da so izvajalci osebne asistence zasebni sektor (niso koncesionarji), niso člani nobenega delodajalskega združenja, ki bi bil podpisnik Kolektivne pogodbe«. Na pogajanju o stavkovnih zahtevah SOA je minister Luka Mesec odločno podprl našo zahtevo po sklenitvi kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence in izrazil prepričanje, da bo stabilizirala položaj OAsist, saj bodo za vse izvajalce veljali enaki standardi. Kot edino težavo je izpostavil dejstvo, da IzvOA niso organizirani v združenje, ki bi lahko bilo naš socialni partner. Zagotovil nam je, da si boste na MDDSZ prizadevali, da bo predlog novele ZOA vseboval dodatni pogoj za status IzvOA, npr. članstvo v združenju IzvOA. Le nekaj dni pozneje je v Odzivu na stavkovne zahteve Sindikata osebne asistence (pripravila Simona Kamšek, podpisana Andrejka Znoj) od te obljube ostalo le sledeče, citiramo: »Izvajalce storitev pozivamo, da ustanovijo delodajalsko združenje, ki bo omogočalo začetek pogovorov in sklenitev kolektivne pogodbe. Spodbujamo torej vse udeležene strani, da sprejmejo kolektivno pogodbo«. V predlogu novele ZOA, ki je šel v javno razpravo, pa seveda ni ne duha ne sluha o kakih nastavkih za ustanovitev združenja IzvOA kot pogoja za status IzvOA. Glede na dejstvo, da je predstavnik invalidske organizacije, ki je eden najbolj uglednih IzvOA, v raziskovalnem intervjuju projekta PERHOUSE o osebnih in gospodinjskih storitvah (OGS) v Sloveniji pred kratkim izjavil, da se jim socialni dialog zdi nepotreben, ker se vse dogovorijo z MDDSZ, nam je jasno, da iz leporečja MDDSZ ne bo nikakršne kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence.

    Zaradi vsega navedenega se nam zdi trhla tudi vaša sklepna trditev (ki je drugače na videz vaš najmočnejši argument), da IzvOA, citiramo: »niso in ne morejo biti zavezani s Kolektivno pogodbo, saj ne sodijo v področje socialnega ali zdravstvenega varstva, temveč invalidskega varstva«. Prva alineja 4. člena ZOA (naloge države) določa, citiramo: »Država je dolžna načrtovati razvoj osebne asistence in razvijati dejavnost, jo usklajevati z drugimi področji socialne varnosti in sprejemati ustrezne zakonske podlage« (tudi tu so poudarki naši). Vse pa kaže, da na direktoratu in ministrstvu nasploh že vsa leta izredno slabo izvršujete to dolžnost države. Večina specifik, ki jih navajate, se zdijo posledica nenačrtovanja razvoja, nerazvijanja dejavnosti, neusklajevanja z drugimi področji socialne varnosti in sprejemanje neustrezne zakonodaje. Posledično večino vaših argumentov razumemo kot sklicevanje na vašo lastno nesposobnost ali brezbrižnost ali na oboje, predvsem pa so izraz očitne neodgovornosti, če ne celo načrtnega sistemskega razgrajevanja OA (poudarjate njeno specifično urejenost, zamolčite pa, da vsaj od marca 2022 izvajate deregulacijo, tj. povzročate njeno čedalje večjo neurejenost).

    Zato vas še enkrat pozivamo, da izboljšate ureditev OA, podprete izvajanje in financiranje OA ter pripravite spremembe pravilnika o osebni asistenci. Predlagamo pa tudi, da zagate in probleme, ki izhajajo iz zastavitve, strukturiranja in vzpostavitve OA rešujete tam, od koder izvirajo – v primeru razlage odbora za KPDZSV v polemiki in razčiščevanju z njimi. Mi zgolj vztrajamo pri dejstvu, da do morebitnega preklica ali dodatnega pojasnila razlage odbora oz. drugačne presoje s strani pristojnega sodišča, KPDZSV velja in je zavezujoča za vse IzvOA.

  • IZJAVA O NAČINU ZAGOTOVITVE MINIMALNEGA DELOVNEGA PROCESA

    IZJAVA O NAČINU ZAGOTOVITVE MINIMALNEGA DELOVNEGA PROCESA

    (poslana kot priloga včerajšnje napovedi stavke)

    Čeprav osebna asistenca žal nima statusa negospodarske javne službe (v smislu dejavnosti posebnega družbenega pomena iz 7. člena Zakona o stavki), se osebne asistentke in osebni asistenti seveda čutimo dolžni, da zagotovimo varnost uporabnic in uporabnikov, za katere neposredno izvajamo osebno asistenco. Zato v SOA tudi napovedujemo stavko poldrugi mesec vnaprej in zato tudi podajamo pričujočo izjavo.

    IZVAJALCEM OA PREDLAGAMO, DA NAPOVED STAVKE IN NJENE TRI PRILOGE NEMUDOMA POSREDUJETE VSEM VAŠIM UPORABNIKOM IN OSEBNIM ASISTENTOM TER DRUGIM DELAVCEM, DA SE LAHKO ZAČNEJO USTREZNO PRIPRAVLJATI NA STAVKO. Predlagamo seveda tudi, da zaradi izvajanja ustavno zagotovljene pravice do stavke (in kljub njej) zagotovite izvrševanje javnega interesa, tj. poskrbite za nadomestno pomoč uporabnikom in se s tem izognete morebitni neposredni nevarnosti ali posledicam za varnost, življenje in zdravje uporabnikov. Sindikat vam lahko pri tem pomaga tako, da nemoteno komunicira s stavkajočimi in se z njimi dogovarja glede zagotovitve minimalnega delovnega procesa.

    Zato VSE OSEBNE ASISTENTKE IN ASISTENTE TER DRUGE DELAVKE IN DELAVCE V OA, KI SE BOSTE ODZVALI NA NAŠ POZIV K STAVKI, POZIVAMO TUDI, DA NAM OBVEZNO PIŠETE na naš e-naslov: sindikat.osebne.asistence@gmail.com (zadeva: Stavka) in nas sproti seznanjate z vašo situacijo glede varnosti uporabnic in uporabnikov, ki jim asistirate.

    KOORDINATORJI/KOORDINATORICE INVALIDSKEGA VARSTVA, vemo, da ste pomemben del naše dejavnosti, vsaj iz perspektive državnega usklajevanja, usmerjanja in nadzora, zato tudi od vas pričakujemo razumevanje in sodelovanje. V tem smislu vas prosimo, da tudi vi uporabnice in uporabnike osebne asistence s posredovanjem pričujoče izjave obvestite o stavki.

    UPORABNICE IN UPORABNIKE OSEBNE ASISTENCE PA POZIVAMO, DA NAS PODPRETE in se nam pri aktivnostih na dan stavke pridružite kot spremljevalke oziroma spremljevalci vaših asistentk in asistentov. Navsezadnje je prizadevanje za zaščito in izboljšanje položaja delavk in delavcev v naši dejavnosti tudi v vašem interesu. Predlagamo vam, da ne odlašate, temveč v svojem socialnem krogu takoj pričnete iskati znance, prijatelje, sorodnike, ki bi vam 25. maja bili pripravljeni nuditi pomoč namesto vaših asistentk in asistentov. Stavka bo potekala od 00:01 do 21:59 zato, da bi se obeh osrednjih stavkovnih dogodkov v Ljubljani – protestnega shoda in skupščine SOA – lahko udeležile osebne asistentke in osebni asistenti iz vse Slovenije – tudi delavke in delavci v nočni izmeni.

  • IZJAVA ZA JAVNOST SINDIKATA OSEBNE ASISTENCE PROTI NESPREJEMLJIVEMU NAZADOVANJU OSEBNE ASISTENCE

    Včeraj, 27. 2. 2023, smo medijem posredovali pričujočo izjavo za javnost; v vednost smo jo poslali tudi na MDDSZ in vsem registriranim izvajalcem osebne asistence:

    ODGOVORNI Z NEZAINTERESIRANOSTJO SPODBUJAJO NEZAUSTAVLJIVO NAZADOVANJE OSEBNE ASISTENCE

    (izjava za javnost)

    V Sindikatu osebne asistence (SOA) in Svobodnem sindikatu Slovenije (SSS), katerega interesna oblika delovanja je SOA, Z OGORČENJEM SPREJEMAMO RAVNANJE ŠTEVILNIH ZAPOSLOVALCEV, KI Z IZGOVOROM VSE BOLJ NEZADOSTNEGA JAVNEGA FINANCIRANJA OSEBNE ASISTENCE ZNIŽUJEJO DELAVSKA UPRAVIČENJA, zlasti pri dopustu, dodatkih in delovnih obveznostih. Hkrati poudarjamo, da brezbrižnost odgovornih v državi (predvsem na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – MDDSZ, ki je neposredno pristojno za osebno asistenco, in na ministrstvu za finance – MF, kjer so glavni računovodje in blagajniki za državno ter javno porabo pri nas) do naše dejavnosti, njihova samozadovoljnost glede sistemske umeščenosti osebne asistence in ležernost glede celovite ureditve dolgotrajne oskrbe povzročajo nesprejemljivo nižanje standardov osebne asistence.

    Osebna asistenca zagotavlja družbeno solidarnost za čim bolj neodvisno in izpolnjujoče življenje upravičencev do osebne asistence, tj. oviranih in hendikepiranih posameznic ter posameznikov. Normativna ureditev področja – zlasti na zakonu o osebni asistenci temelječi izvršilni predpis, pravilnik o osebni asistenci, ki (s priznavanjem upravičenih stroškov izvajalcem osebne asistence) bolj ali manj neposredno določa pravice in obveznosti osebnih asistentk in asistentov – poleg v izhodišču spornega outsourcanja osebne asistence v zasebni, nemalokrat izrazito liberaliziran sektor, daje odločevalcem (MDDSZ, MF) dokaj proste roke pri arbitrarnem in slabo utemeljenem zategovanju financiranja ter vsebinskem nižanju realno obstoječih standardov in normativov osebne asistence.

    V vse bolj izostreni (makro)ekonomski krizi se učinki in posledice pomanjkanja sredstev vse bolj valijo na posameznice in posameznike na dnu različnih družbenih lestvic, torej tudi osebne asistentke in asistente. Naraščajoča splošna draginja se namreč ne prevaja v izdatnejše financiranje, izvajalci osebne asistence – naši zaposlovalci – pa se tega težkega bremena rešujejo z zniževanjem našega plačila in pravic.

    Tako smo tudi v dejavnosti osebne asistence kljub od marca naprej diskretno obljubljenem in malenkostnem dvigu »cene ure storitve osebne asistence«, kakor jo opredeljuje zakonodaja (s 14,26 na obljubljenih 15,52 €, kar je povsem nezadostno, saj je že 2019 znašala 15 €, preden jo je MDDSZ znižalo in s tem sprožilo kronične težave), ob vsakoletnem usklajevanju višine minimalne plače, pri marsikaterem zaposlovalcu priča poseganju v dosedanjo raven plačila in pravic (zlasti vrste in višine dodatkov, obsega dopusta, delovnih obveznosti in neugodnega delovnega časa, kar se vse odraža tudi v višini plač). Glede na to, da smo osebne asistentke in asistenti pravzaprav delavke in delavci v eni izmed outsourcanih nujnih služb, za katere velja omejitev pravice do odsotnosti z dela ob praznikih v Republiki Sloveniji, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih, z zakonom določenih dela prostih dnevih, je za nas še posebej boleče nižanje obsega dopusta, ki ga zaradi prevladujoče neenakomerne razporeditve delovnega časa tudi že do sedaj le okrnjeno uveljavljamo. Četudi je MDDSZ te dni na problematiko nižanja delavskih upravičenj v luči zvišanja minimalne plače opozorilo v objavi z naslovom »Delavke in delavce pozivamo, da preverjajo svoje plačilne liste«, v SOA, kot rečeno, velik del odgovornosti za slabšanje našega delavskega položaja pripisujemo odgovornim v državi.

    Prav tako so odgovorni v državi v veliki meri povzročili izrazito slabšanje položaja osebnih asistentk in asistentov v drugem primeru, na katerega obračamo pozornost s to izjavo za javnost: V ZADNJIH MESECIH SO NAMREČ ŠTEVILNI MED NAMI DOŽIVELI IZGUBO ZAPOSLITVE ZARADI DRŽAVNEGA ADMINISTRATIVNEGA SANKCIONIRANJA IZVAJALCA OSEBNE ASISTENCE, KATEREGA POSLEDICA JE BILA IZGUBA STATUSA IZVAJALCA OSEBNE ASISTENCE. Tako kot smo v SOA med drugim zagovorniki osebne asistence ter upravičenj in standardov naših uporabnikov, smo tudi jasni in neomajni zagovorniki institucionalnih, organizacijskih in poslovnih obveznosti izvajalcev osebne asistence; vendar pa morajo odgovorni v državi izboljšati ureditev in ravnanje v vseh primerih, ko (tudi) terminalno sankcionirajo izvajalce. Zagotoviti morajo zlasti varovanje pravic in položaja osebnih asistentk in asistentov, ki so neposredni izvajalci osebne asistence. Konkretno to pomeni, da od MDDSZ pričakujemo, da kršiteljem poslej najprej odvzame status izvajalca osebne asistence in omogoči nemoten prevzem uporabnikov in asistentov s strani drugih izvajalcev osebne asistence, in sicer skladno z delovnopravno ureditvijo, ter šele nato ustavi financiranje kršitelja.

    V sindikatu vztrajamo, da se mora ureditev izboljšati, pri našem delovnopravnem položaju glede na v preteklosti že vzpostavljene finančne standarde, pri zaščiti uporabnic in uporabnikov ter asistentk in asistentov ob sankcioniranju izvajalcev pa na novo. Osebni asistentkam in asistentom je treba izboljšati delavski položaj, v nasprotnem bo kadrovski eksodus izvotlil tudi to družbeno potrebno dejavnost. Odgovorni v državi bodo morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da se uveljavijo univerzalni standardi in normativi dejavnosti, pa tudi izenači položaj vseh osebnih asistentk in asistentov.

    Odločeni smo tudi, da imamo besedo pri določanju standardov našega dela, da se naš položaj uredi s kolektivno pogodbo (za dejavnost osebne asistence), primarnim normativnim sredstvom socialnega dialoga in socialnega partnerstva. Najprimernejša rešitev glede izvajanja osebne asistence za SOA je, da se ta dejavnost umesti v javni sektor, kamor vsebinsko in funkcionalno sodi. Glede na zatečeni režim osebne asistence velik del odgovornosti za uresničitev teh zahtev nosijo državni odločevalci, njihova vloga ni le retorično olepševanje razmer.

    Glavni odbor SOA, zanj Nenad H. Vitorović

    Predsednik SSS Mirsad Begić