Oznaka: SOA

  • STAVKA – 25. maj 2023

    STAVKA – 25. maj 2023

    Včeraj smo napovedali stavko

    – vladi Republike Slovenije

    – ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti,

    – ministrstvu za finance

    – izvajalcem osebne asistence.

    Stavko napovedujemo z namenom zaščite in izboljšanja pravic oziroma dostojanstva osebnih asistentk in asistentov ter drugih delavk in delavcev v dejavnosti osebne asistence. Neposredni povod je ravnanje številnih zaposlovalcev, ki z izgovorom vse bolj nezadostnega javnega financiranja osebne asistence znižujejo delavska upravičenja, zlasti pri dopustu, dodatkih in delovnih obveznostih. Glavni razlog pa je ravnanje odgovornih v državi, ki pod pretvezo bojda nevzdržnih stroškov (nenehno ponavljajoča se lajna o nedopustnem razkoraku med ob uzakonitvi projektiranimi osmimi milijoni in današnjimi 200 milijoni evrov) izvaja rezanje sredstev. Takšno ravnanje se je začelo že pod prejšnjo vlado (lanska novela na Zakonu o osebni asistenci temelječega izvršilnega predpisa, Pravilnika o osebni asistenci, je z odpravo norm KPDZSV in KPJS ter navajanjem višin dodatkov le v maksimalnih zneskih deregulirala prvotno normativno ureditev in jo pripravila za arbitrarno zategovanje financiranja), z vso vnemo pa se nadaljuje pod sedanjo, ki povzroča nesprejemljivo nižanje že tako nizkih realno obstoječih »standardov« osebne asistence.

    Rast finančnih sredstev, potrebnih za izvajanje osebne asistence, je po našem prepričanju v največji meri posledica neurejenosti dolgotrajne oskrbe v Sloveniji; povedano drugače: osebna asistenca je žrtev tega, da pri nas nimamo dolgotrajne oskrbe. Javna »skrivnost« je namreč, da se predlagatelj ZOA ni preprosto »uštel« pri projekciji osmih milijonov evrov, pač pa je po prvotni finančni oceni zakon razširil tako, da lahko upravičenci do osebne asistence postanejo tudi tisti prebivalci RS, ki bi potrebovali določeno obliko dolgotrajne oskrbe, a za uzakonitev slednje nikoli ni bilo zadostne politične volje. Ko predstavniki sedanje vlade kažejo s prstom na predlagatelja ZOA kot povzročitelja sedanjih »finančno nevzdržnih« razmer, namerno »pozabljajo«, da je predlagatelj z (vsekakor nedopustnim) zavajanjem poslank in poslancev Državnega zbora vendarle nakazal na še kako obstoječe potrebe prebivalk in prebivalcev Slovenije po dolgotrajni oskrbi in tako – to mu je le treba priznati – pospešil prizadevanja za njeno uzakonitev.

    Po drugi strani pa se je – kljub drugačnim napovedim – ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v zadnjem času očitno podredilo pritiskom ministrstva za finance: za njimi ponavljajo, da je obseg sredstev, potrebnih za financiranje osebne asistence, prevelik; namesto da bi izboljševali ureditev osebne asistence, da bi dvigovali standard osebne asistence za uporabnice in uporabnike, da bi ščitili delavske pravice osebnih asistentov, je vodstvo ministrstva za delo začelo ponavljati mantro blagajnikov in računovodij iz ministrstva za finance. Po njihovo je osebna asistenca predraga in potratna ter preveč velikodušna dejavnost, nepravilnosti so številne, treba je zmanjšati pravice in omejiti število upravičencev, celo kratenje delavskih pravic osebnih asistentov jih ne moti.

    Čeprav v SOA jasno zagovarjamo osebno asistenco in njeno uzakonitev (2017), pa so zdaj očitne vse posledice njenega začetnega ustroja: to, da so jo vzpostavili v zasebnem sektorju, da so jo v mnogočem deregulirali, da so jo pustili brez standardov in normativov, da niso določili garancij za delavske pravice osebnih asistentk in asistentov in – nikakor ne nazadnje – seveda to, da niso uzakonili zadovoljivo dolgotrajno oskrbo, povzroča vse večje preglavice ne samo regulatorju, ampak vsem deležnikom. Iz naše perspektive rečeno: največje krivice osebne asistence doživljamo mi, delavke in delavci v osebni asistenci.

    Žal pa zadnje informacije niso kaj bolj spodbudne: sedanja koalicija in vlada odlagata uzakonitev dolgotrajne oskrbe v prihodnost, namesto da bi sočasno izboljšali ureditev osebne asistence in končno uzakonili dolgotrajno oskrbo, s čimer bi se lahko do neke mere olajšal pritisk na osebno asistenco, saj bi ljudem, ki to potrebujejo (in teh ni malo), zagotovili dolgotrajno oskrbo. Obenem pritiski za reze v osebno asistenco ne pojenjajo.

    Zato stavkamo, zato stavkamo tudi proti regulatorju – Ministrstvu za delo – in zato stavkamo tudi proti financerju – Vladi Republike Slovenije – in njihovim glavnim predstavnikom na našem področju – Ministrstvu za finance.

    Stavka v četrtek, 25. maja 2023, s pričetkom ob 00:01 uri in s koncem ob 21:59 uri, bo potekala z udeležbo stavkajočih na organiziranem protestnem shodu, ki bo tega dne med 11:05 in 12:00 uro pred poslopjem Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) na Štukljevi cesti 44 v Ljubljani ter na skupščini Sindikata osebne asistence (SOA) med 15:00 in 17:00 uro v Domu sindikatov na Dalmatinovi ulici 4 v Ljubljani.

    Zahtevamo:

    1. Takojšnje zadostno financiranje dejavnosti (dvig cene ure storitve), ki bo izvajalcem osebne asistence omogočalo zagotovitev dopustov in dodatkov v obsegu in višinah, ki jih kot maksimalne »upravičene stroške« priznava Pravilnik o osebni asistenci;

    2. sklenitev kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence (takojšen dogovor o časovnici pogajanj in roku za sklenitev pogodbe);

    3. sprejetje standardov in normativov dejavnosti (takojšen dogovor o časovnici in zagotovitev udeležbe SOA v pripravo te materije, pri čemer je treba upoštevati zlasti kvalitativne opredelitve in določiti, kaj sploh šteje za osebno asistenco ter z novelo ZOA zagotoviti zahtevano strokovno usposobljenost osebnih asistentk in asistentov kot tudi dostopnost delovišč osebne asistence za vsebinski nadzor);

    4. zagotovitev varovanja pravic in položaja osebnih asistentk in asistentov v primeru nadzora nad posameznimi izvajalci osebne asistence kot domnevnimi kršitelji (nemoteno izplačilo osebnih dohodkov idr.), pri odvzemu statusa izvajalca osebne asistence po uradni dolžnosti pa prevzem uporabnikov in asistentov s strani drugih izvajalcev osebne asistence le na način, ki je skladen z delovnopravno ureditvijo;

    5. Takojšnje prenehanje pritiskov MDDSZ na izvajalce osebne asistence, da naj z nedopustnimi zahtevami do zaposlenih slednje silijo k nezakonitemu evidentiranju opravljenih ur storitve prek aplikacije Osebna asistenca (in iskanje ustreznejše, zakonite rešitve za ta nadzor);

    6. plačilo stavke.

  • NAPOVED STAVKE

    NAPOVED STAVKE

    Odpri PDF:

    2023-04-14 Napoved stavke

  • PRISPEVEK SOA ZA 5.SESTANEK POGAJALSKE SKUPINE NA MDDSZ(13. 4. 2023)

    Odpri PDF:

    2023-04-12 Prispevek SOA za 5. sestanek pogajalske skupine na MDDSZ

  • IZJAVA ZA JAVNOST SINDIKATA OSEBNE ASISTENCE PROTI NESPREJEMLJIVEMU NAZADOVANJU OSEBNE ASISTENCE

    Včeraj, 27. 2. 2023, smo medijem posredovali pričujočo izjavo za javnost; v vednost smo jo poslali tudi na MDDSZ in vsem registriranim izvajalcem osebne asistence:

    ODGOVORNI Z NEZAINTERESIRANOSTJO SPODBUJAJO NEZAUSTAVLJIVO NAZADOVANJE OSEBNE ASISTENCE

    (izjava za javnost)

    V Sindikatu osebne asistence (SOA) in Svobodnem sindikatu Slovenije (SSS), katerega interesna oblika delovanja je SOA, Z OGORČENJEM SPREJEMAMO RAVNANJE ŠTEVILNIH ZAPOSLOVALCEV, KI Z IZGOVOROM VSE BOLJ NEZADOSTNEGA JAVNEGA FINANCIRANJA OSEBNE ASISTENCE ZNIŽUJEJO DELAVSKA UPRAVIČENJA, zlasti pri dopustu, dodatkih in delovnih obveznostih. Hkrati poudarjamo, da brezbrižnost odgovornih v državi (predvsem na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – MDDSZ, ki je neposredno pristojno za osebno asistenco, in na ministrstvu za finance – MF, kjer so glavni računovodje in blagajniki za državno ter javno porabo pri nas) do naše dejavnosti, njihova samozadovoljnost glede sistemske umeščenosti osebne asistence in ležernost glede celovite ureditve dolgotrajne oskrbe povzročajo nesprejemljivo nižanje standardov osebne asistence.

    Osebna asistenca zagotavlja družbeno solidarnost za čim bolj neodvisno in izpolnjujoče življenje upravičencev do osebne asistence, tj. oviranih in hendikepiranih posameznic ter posameznikov. Normativna ureditev področja – zlasti na zakonu o osebni asistenci temelječi izvršilni predpis, pravilnik o osebni asistenci, ki (s priznavanjem upravičenih stroškov izvajalcem osebne asistence) bolj ali manj neposredno določa pravice in obveznosti osebnih asistentk in asistentov – poleg v izhodišču spornega outsourcanja osebne asistence v zasebni, nemalokrat izrazito liberaliziran sektor, daje odločevalcem (MDDSZ, MF) dokaj proste roke pri arbitrarnem in slabo utemeljenem zategovanju financiranja ter vsebinskem nižanju realno obstoječih standardov in normativov osebne asistence.

    V vse bolj izostreni (makro)ekonomski krizi se učinki in posledice pomanjkanja sredstev vse bolj valijo na posameznice in posameznike na dnu različnih družbenih lestvic, torej tudi osebne asistentke in asistente. Naraščajoča splošna draginja se namreč ne prevaja v izdatnejše financiranje, izvajalci osebne asistence – naši zaposlovalci – pa se tega težkega bremena rešujejo z zniževanjem našega plačila in pravic.

    Tako smo tudi v dejavnosti osebne asistence kljub od marca naprej diskretno obljubljenem in malenkostnem dvigu »cene ure storitve osebne asistence«, kakor jo opredeljuje zakonodaja (s 14,26 na obljubljenih 15,52 €, kar je povsem nezadostno, saj je že 2019 znašala 15 €, preden jo je MDDSZ znižalo in s tem sprožilo kronične težave), ob vsakoletnem usklajevanju višine minimalne plače, pri marsikaterem zaposlovalcu priča poseganju v dosedanjo raven plačila in pravic (zlasti vrste in višine dodatkov, obsega dopusta, delovnih obveznosti in neugodnega delovnega časa, kar se vse odraža tudi v višini plač). Glede na to, da smo osebne asistentke in asistenti pravzaprav delavke in delavci v eni izmed outsourcanih nujnih služb, za katere velja omejitev pravice do odsotnosti z dela ob praznikih v Republiki Sloveniji, ki so določeni kot dela prosti dnevi, in ob drugih, z zakonom določenih dela prostih dnevih, je za nas še posebej boleče nižanje obsega dopusta, ki ga zaradi prevladujoče neenakomerne razporeditve delovnega časa tudi že do sedaj le okrnjeno uveljavljamo. Četudi je MDDSZ te dni na problematiko nižanja delavskih upravičenj v luči zvišanja minimalne plače opozorilo v objavi z naslovom »Delavke in delavce pozivamo, da preverjajo svoje plačilne liste«, v SOA, kot rečeno, velik del odgovornosti za slabšanje našega delavskega položaja pripisujemo odgovornim v državi.

    Prav tako so odgovorni v državi v veliki meri povzročili izrazito slabšanje položaja osebnih asistentk in asistentov v drugem primeru, na katerega obračamo pozornost s to izjavo za javnost: V ZADNJIH MESECIH SO NAMREČ ŠTEVILNI MED NAMI DOŽIVELI IZGUBO ZAPOSLITVE ZARADI DRŽAVNEGA ADMINISTRATIVNEGA SANKCIONIRANJA IZVAJALCA OSEBNE ASISTENCE, KATEREGA POSLEDICA JE BILA IZGUBA STATUSA IZVAJALCA OSEBNE ASISTENCE. Tako kot smo v SOA med drugim zagovorniki osebne asistence ter upravičenj in standardov naših uporabnikov, smo tudi jasni in neomajni zagovorniki institucionalnih, organizacijskih in poslovnih obveznosti izvajalcev osebne asistence; vendar pa morajo odgovorni v državi izboljšati ureditev in ravnanje v vseh primerih, ko (tudi) terminalno sankcionirajo izvajalce. Zagotoviti morajo zlasti varovanje pravic in položaja osebnih asistentk in asistentov, ki so neposredni izvajalci osebne asistence. Konkretno to pomeni, da od MDDSZ pričakujemo, da kršiteljem poslej najprej odvzame status izvajalca osebne asistence in omogoči nemoten prevzem uporabnikov in asistentov s strani drugih izvajalcev osebne asistence, in sicer skladno z delovnopravno ureditvijo, ter šele nato ustavi financiranje kršitelja.

    V sindikatu vztrajamo, da se mora ureditev izboljšati, pri našem delovnopravnem položaju glede na v preteklosti že vzpostavljene finančne standarde, pri zaščiti uporabnic in uporabnikov ter asistentk in asistentov ob sankcioniranju izvajalcev pa na novo. Osebni asistentkam in asistentom je treba izboljšati delavski položaj, v nasprotnem bo kadrovski eksodus izvotlil tudi to družbeno potrebno dejavnost. Odgovorni v državi bodo morali storiti vse, kar je v njihovi moči, da se uveljavijo univerzalni standardi in normativi dejavnosti, pa tudi izenači položaj vseh osebnih asistentk in asistentov.

    Odločeni smo tudi, da imamo besedo pri določanju standardov našega dela, da se naš položaj uredi s kolektivno pogodbo (za dejavnost osebne asistence), primarnim normativnim sredstvom socialnega dialoga in socialnega partnerstva. Najprimernejša rešitev glede izvajanja osebne asistence za SOA je, da se ta dejavnost umesti v javni sektor, kamor vsebinsko in funkcionalno sodi. Glede na zatečeni režim osebne asistence velik del odgovornosti za uresničitev teh zahtev nosijo državni odločevalci, njihova vloga ni le retorično olepševanje razmer.

    Glavni odbor SOA, zanj Nenad H. Vitorović

    Predsednik SSS Mirsad Begić

  • SKLEP O ZAČETKU STAVKE OSEBNIH ASISTENTK IN ASISTENTOV TER DRUGIH DELAVK IN DELAVCEV V DEJAVNOSTI OSEBNE ASISTENCE

    Odpri PDF:

    2023-02-15 Sklep o začetku stavke

  • Odgovor Eleni Pečarič na dopis Sindikatu osebne asistence z dne 6. junija 2022

    (na statusu Elene Pečarič objavljen 10. junija: https://www.facebook.com/elena.pecaric/posts/10159908646232229). Dopis Pečaričeve je bil v vednost poslan tudi MDDSZEM, prav tako tudi naš odgovor z dne 12. junija.

    Spoštovana Elena,

    napačna pričakovanja so pogost vir nesporazumov (in celo konfliktov), kar je vsem, ki imamo izkušnje z osebno asistenco, znano dejstvo. Nikakor ne more biti naloga sindikata, da dela promocijo poklica, ki to pravzaprav sploh še ni. Kot takega – kot poklic – ga moramo šele vzpostaviti. Za to pa bo potrebna precej večja pogajalska moč, kot jo trenutno premoremo. Pogajalska moč je v številčnosti in organiziranosti članstva. Zato vse osebne asistentke in asistente pozivamo, da se pridružijo nam, ki smo se že združili v sindikat. Skupaj bomo močni, skupaj bomo lahko dosegli marsikaj. Za zdaj pa velja, da smo osebne asistentke in osebni asistenti poceni delovna sila, za katero ni zahtevane poklicne izobrazbe. Kakšne posebne »pravice« naj bi mi imeli? Kje naj bi bile te določene? Osebnim asistentkam in asistentom se v praksi ravno na veliko jemljejo celo tiste najbolj splošne pravice, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1).

    Tako, denimo, večina izvajalcev OA še vedno verjame, da lahko kot nekaj samoumevnega od asistentov zahteva, da koristimo dopust v času uporabnikove rehabilitacije in celo hospitalizacije! Tu je k sreči ZDR-1 dovolj jasen in v SOA vsako konkretno priložnost izkoristimo, da v dopisu izvajalca opozorimo, da je edini primerni institut za takšne situacije čakanje na delo, ki bi ga izvajalec moral asistentu vsaj ponuditi kot alternativo koriščenju dopusta. To je tisti minimalni kriterij, pri katerem bi lahko rekli, da gre za dogovarjanje o koriščenju delavčevega dopusta, saj prisilnega koriščenja ZDR-1 zaposlovalcem ne dovoljuje. Toda konkretna delavka ali delavec morata paziti na okoliščine: kolikor sta zaposlena za določen čas, ali pa sta v poskusni dobi, je zelo verjetno, da bosta službo izgubila, če bosta vztrajala, da nočeta dati svojega dopusta. To se je namreč že dogajalo in se dogaja. Zato dejstva, da je prisilni dopust nezakonit, do zdaj praviloma nismo razglašali naokrog, da si kdo ne bi nehote poslabšal svojega položaja (neupoštevajoč svojih okoliščin), pač pa smo ga redno argumentirali v dopisih izvajalcem, potem ko smo videli pogodbe o zaposlitvi in vedeli, pri čem smo.

    Toliko manj si lahko sindikat privošči, da bi polnil glave osebnih asistentk in asistentov z domnevnimi posebnimi »pravicami«, ki naj bi jih imeli »ločeno« od delavk in delavcev v sorodnih (in nesorodnih!) poklicih; ko bi pa asistentka in asistent zaradi izgube službe za nedoločen čas iz domnevno krivdnega razloga (ker npr. nista hotela biti hišni pomočnici ali kar čistilni servis) šla pred delovno sodišče, tam v rokah ne bi imela ničesar, razen ohlapne določbe prvega odstavka 14. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA). Kar seveda ne pomeni, da SOA ne uporablja te edine rešilne bilkice, ki jo ZOA za asistente premore. Takole smo, denimo, pisali enemu izmed »štirih starih« izvajalcev OA, med katere sodi tudi YHD:

    »Predlagamo vam še, da vse uporabnike in osebne asistente napotite na prvi odstavek 14. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA). Največja presežna izkoriščanja osebnih asistentk in asistentov s strani uporabnikov in/ali njihovih svojcev se namreč dogajajo prav prek kršitve določbe, da se osebna asistenca izvaja v prisotnosti uporabnika, po njegovih navodilih. Seznami nalog, ki naj bi jih asistent po naročilu uporabnika opravil, niso navodila v prisotnosti uporabnika. Seveda podpiramo življenjskost in nam nikakor ne gre za to, da uporabniki ne bi smeli svojih asistentov zaprositi za nobeno uslugo, pri kateri sami niso fizično prisotni. Gre za to, da se naredi jasna ločnica med dejanji dobre volje in delovnimi nalogami. Osebni asistenti naj bi nudili pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam (kot je osebna asistenca definirana v 2. členu ZOA), ne pa pri tistih, ki jih sam sploh ne bi izvajal. Če torej konkretni uporabnik ne želi biti prisoten ob izvajanju opravil in dejavnosti, ki jih ne more opravljati sam, lahko sklepamo, da jih sam tudi ne bi izvajal. Če to vseeno zahteva od asistentov, si domišlja, da ima pravico do npr. zastonj čistilnega servisa.«

    Pri dopisih med naslovnike praviloma vedno dodamo tudi celotno pisarno izvajalca-naslovnika (ne pošiljamo zgolj strokovnemu vodji, direktorju in/ali predsedniku), tako da tudi vse usklajevalke in usklajevalce ter druge vodstvene/podporne delavke in delavce opozorimo na neustrezna odstopanja od načel neodvisnega življenja in osebne asistence. Vseeno pa bi zgornji argument na sodišču najbrž imel bore malo teže. Za to, da bi jo pridobil, bi moral prvi odstavek 14. člena ZOA biti dopolnjen tako, da izrecno izključi druge možnosti, npr. z dodatki: »Osebna asistenca se opravlja v prisotnosti uporabnika (ali zakonitega zastopnika) in po njegovih navodilih; delo po naročilu uporabnika (ali zakonitega zastopnika), v njegovi odsotnosti, ni opravljanje osebne asistence.«

    Toda zdaj tudi vidimo, zakaj je moral biti ta člen formuliran (pre)ohlapno. Če ga namreč jemljemo resno, mora tudi zakoniti zastopnik (v primeru, da ga uporabnik ima) biti vedno prisoten. Iz tega pa je razvidno, da je ZOA hibridni zakon, ki ima, kot vse hibridne tvorbe, kar nekaj notranjih protislovij, predvsem pa cel kup (namernih) nedorečenosti. Zato ga bo treba čim prej zares temeljito predelati, npr. ob usklajevanju s tehtno dorečeno zakonodajo o dolgotrajni oskrbi (z nedvoumno zagotovljenim financiranjem pomoči za vse oblike hendikepov).

    SOA si že od samega začetka prizadeva, da bi bili osebni asistenti slišani in upoštevani pri novelah zakonodaje, pri določanju standardov in normativov (ki jih še vedno ni) ter nasploh pri nadaljnjem razvijanju osebne asistence. Vendar so na sestanku februarja lani predstavniki direktorata za invalide to možnost, kot tudi naš predlog vzpostavitve foruma za sporazumevanje med izvajalci OA, osebnimi asistenti in MDDSZ kot regulatorjem, izrecno zavrnili, rekoč, da so se z nami pripravljeni pogovarjati le o stvareh, o katerih so se dožni pogovarjati s sindikati, da pa seveda lahko vedno komentiramo pobude, ko jih podajo v javno razpravo. Povedali so tudi, da smo osebni asistenti predvsem orodja uporabnikov, kot so to električni vozički itn., da smo mi njihove oči, če so slepi itn. Za nas je slednja primerjava do neke mere sprejemljiva: lahko sprejmemo primerjave z deli telesa. Primerjavo s protezami, vozički, dvigali in drugim orodjem, pa seveda odločno zavračamo. Žal je kljub našemu zavračanju še kako realna: ogromno osebnih asistentk in asistentov se namreč dojema natanko tako (ker uporabniki in/ali svojci uporabnikov z njimi tako ravnajo): kot da so govoreča orodja, kar je Aristotelova opredelitev sužnjev.

    Tudi na letošnjem sestanku je direktorat zavrnil vse naše glavne predloge, ki smo jih podali v komentarju k noveli Pravilnika o osebni asistenci, izrecno vse, s katerimi bi se ureditev osebne asistence v dogovoru z osebnimi asistenti normativno določala. Poudarek je zdaj na tem, da Pravilnik o osebni asistenci ni delovnopravna zakonodaja, izvajalce OA pa so tudi dodatno opozorili, da niso zavezani nobeni kolektivni pogodbi.

    Če hočemo ta trend spremeniti, če hočemo biti zraven pri predelavi Zakona o dolgotrajni oskrbi in predvsem Zakona o osebni asistenci, če hočemo (za vse izvajalce OA zavezujočo) kolektivno pogodbo za dejavnost osebne asistence in če hočemo, da bo ta tudi dobra, potem, drage osebne asistentke in osebni asistenti, ki se nam še niste pridružili – PRIDRUŽITE SE NAM!

    Če pa hočemo tudi kompenzacijo za omejitev pravice do dela prostega dne na državni praznik v obliki znižane delovne obveznosti, potem se moramo za to prizadevati skupaj s socialnimi oskrbovalkami, negovalci na domu, medicinskimi sestrami in drugimi delavci v zdravstvu in nujnimi poklici nasploh, kot tudi nekaterimi v proizvodnji, saj je potrebna sprememba (dopolnilo) drugega odstavka 166. člena ZDR-1, ki pravico iz prvega odstavka omejuje (če »narava dela zahteva opravljanje dela tudi na praznični dan«). Naj tukaj poudarimo, da tudi ZDR-1 (in ne le ZOA) vsebuje cel nabor členov, ki so nedorečeni, kot je npr. formulacija, da delodajalec MORA zagotoviti daljši dopust nočnim delavcem (vsak delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa), vendar tega podrobneje NE DOLOČA. Temu je tako, ker ZDR-1 ni namenjen le varovanju interesov delavcev, ampak tudi interesov zaposlovalcev.

    Na letošnjem sestanku z direktoratom za invalide so nam povedali tudi to, da naj bi bila prvotna metodologija za izračun cene ure storitve napačna, ker ni upoštevala, da je celo za socialno oskrbovalko III zahtevana določena poklicna izobrazba, medtem ko za osebne asistente ni, zato nismo primerljivi s socialnimi oskrbovalkami I–III, ampak kvečjemu s socialnimi oskrbovalkami III. Odgovorili smo jim, da se gotovo zelo dobro zavedajo razlogov, zakaj se za osebne asistente ni zahtevala posebna izobrazba – namreč možnosti takojšnje zaposlitve delavcev različnih izobrazb, kot tudi poudarka na individualnem usposabljanju asistentov s strani uporabnikov, v skladu z načeli neodvisnega življenja in deinstitucionalizacije, ki so jih zagovarjali pionirji osebne asistence –, kot tudi dejstva, da je povprečna splošna izobrazba osebnih asistentov zagotovo višja od zahtevane za socialno oskrbovalko III. Toda ta naš argument trči ob uveljavljene kriterije vrednotenja dela, ki v javnem sektorju temeljijo skoraj izključno na stopnjah zahtevane izobrazbe, pri čemer se privzema, da je delo, za katero je zahtevana višja stopnja izobrazbe, zahtevnejše od dela, za katero je zahtevana nižja. Posledično delavcem z višjo zahtevano izobrazbo pripada tudi več dopusta, ne le višji plačni razred.

    Takšna logika je seveda napačna. Toda zrušili jo bomo lahko le skupaj z delavci iz drugih panog, torej ne zgolj sorodnih poklicev, kot so socialne oskrbovalke in negovalci na domu, ampak vseh: skupaj z delavci v trgovinah, proizvodnji in ja: ravno tudi s hišnimi pomočnicami in čistilkami iz čistilnih servisov.

    Mi ne pravimo: osebni asistent ni čistilka iz čistilnega servisa. Mi pravimo: naj si uporabnik (ali njegov zastopnik) sam plača čistilko iz servisa, če si želi tako opravljenega dela, če ima takšna pričakovanja.

    SOA poklica osebnih asistentov nikoli ne bo uveljavljal z razmejevanjem do svojih tovarišic in tovarišev iz drugih poklicev in drugih panog, temveč z določitvijo standardov in normativov osebne asistence, s sklenitvijo kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence in vsekakor tudi predelavo Zakona o osebni asistenci, ki mora uporabnikove pravice in naše naloge precej bolj jasno določiti, razmejiti, omejiti in sankcionirati.

    S prijaznim pozdravom,

    Nenad H. Vitorović,

    osebni asistent in zastopnik SOA

    —

    Čeprav tega v odgovoru Eleni Pečarič ne omenjamo, smo na letni skupščini SOA dne 7. junija potrdili poročilo o delovanju SOA 2021-’22 in predlog programskih usmeritev 2022-’23 (ki ju je članstvo prejelo pred dopisom Elene Pečarič), s tem pa tudi sledečo usmeritev: “vsekakor je treba spremeniti krivični sistem vrednotenja dela, ki v javnem sektorju temelji skoraj izključno na stopnjah zahtevane formalne izobrazbe. Toda, dokler tega skupaj z delavci drugih panog ne dosežemo (delavci ene panoge tega nikakor ne zmorejo), je vsekakor prav, da si prizadevamo za uvedbo zahtevane formalne izobrazbe osebnih asistentov”.

    Prizadevali si torej bomo za uvedbo zahtevane izobrazbe za poklic osebnega asistenta, in sicer s strani neodvisne institucije (npr. Inštituta RS za socialno varstvo), s čimer si še posebej želimo doseči zmanjšanje manipulabilnosti osebnih asistentk in asistentov, saj usposabljanja, ki jih izvajajo zaposlovalci (izvajalci OA), zaradi konflikta interesov (strokovni in poslovni interes) tega cilja ne morejo zagotovljati. Poleg tega želimo z njo doseči blagodejen učinek za uporabnike osebne asistence, saj bi šlo za selektivno izobrazbo, ki bi izločala kandidate, ki niso primerni za poklic osebnega asistenta. In zagotovo bomo še naprej podpirali pravico uporabnikov, da sami izbirajo osebne asistente na podlagi poskusne dobe z individualnim usposabljanjem s strani uporabnika za svoje konkretne potrebe.

  • ODMERE DOPUSTA

    Danes smo poslali spodnje sporočilo glede ODMERE DOPUSTA vsem izvajalcem osebne asistence (tukaj v nekoliko skrajšani obliki in brez prilog naše korespondence z ministrstvom ter dopisa direktorata izvajalcem osebne asistence):

    Spoštovani izvajalci osebne asistence,

    včeraj ste najbrž vsi prejeli spodnji dopis […] Direktorata za invalide na MDDSZ. Kot lahko vidite iz naše korespondence z direktoratom, je dopis nastal kot izpolnitev zagotovil direktorata, ki jih je Sindikat osebne asistence prejel na sestanku […], dne 16. 1. 2022. […]

    Dobra vest je, da se direktorat vendarle drži svojih zagotovil in da vam posledično ni treba zmanjšati števila dni dopustov. Nadomeščanja bodo financirana v dosedanjem obsegu. Vendar pa se mora “natančnejša opredelitev” v skladu s 160. členom ZDR-1 nahajati v pogodbah o zaposlitvi, ne le vašem v internem aktu. Zato bi vsi, ki ste zaposlenim že dali nove pogodbe ali anekse v podpis, morali dopolniti pogodbe in postopek ponoviti. Kot “natančnejšo opredelitev” lahko preprosto prepišete ustrezno vsebino iz Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva (KPDZSV), ne da bi se na KPDZSV sklicevali (tj. brez navedbe vira). Do včeraj (31. 3.) ste najbrž vsi tudi že izdali odločbe o odmeri letnega dopusta, s čimer ste izpolnili svojo z zakonom predpisano dolžnost, zdaj pa jih lahko brez ovir zamenjate z ugodnejšimi. V SOA seveda na vas apeliramo, da tako storite, kljub dodatni papirologiji. Za kvalitetno izvajanje osebne asistence je nujno, da imamo asistenti dovolj počitka.

    V izogib nadaljnjim pretresom vedno novih dekretov in skopih navodil MDDSZ vam priporočamo, da svoje zaposlene spodbudite k vključitvi v Sindikat osebne asistence. Tako bomo lahko prišli do Kolektivne pogodbe za dejavnost osebne asistence (KPDOA), ki bo zagotovila stabilno ureditev osebne asistence na podlagi dogovora, ne pa dekretov. Za predstavitev SOA osebnim asistentom bi lahko uporabili npr. izobraževanja, ki jih izvajate (npr. na koncu, po obveznem delu). Zadostovalo bi že kake pol ure.

    Za pripravljenost na sodelovanje se vam vnaprej zahvaljujem in vas lepo pozdravljam,

    Nenad H. Vitorović, zastopnik SOA

  • VČLANI SE V SOA

    Naj spomnimo vse zaposlene, ki spremljate Sindikat osebne asistence.

    Sindikat osebne asistence se je ustanovil z namenom povezovanja vseh sodelavk in sodelavcev, ki opravljajo osebno asistenco.

    Če ne bi bilo Sindikata, bi več kot 2500 zaposlenih ostalo brez dodatka za delo v rizičnih razmerah (korona dodatek).

    Vsak dan opažamo vedno več anomalij. Vsak dan sprejemamo pritožbe.

    Razlike so v plačah, razlike so v strokovnosti izvajanja osebne asistence, razlike so v zaščiti zaposlenih. Nekateri naši sodelavci in sodelavke so se že oglasili, ker so jim bile kršene pravice iz zakona o delovnih razmerjih, pa je Sindikat ustanovljen šele par mesecev.

    Če želimo kaj doseči, se bomo morali povezati.

    Zato apeliramo na vse, da se nam pridružite.

    Pišite nam na:

    sindikat.osebne.asistence@gmail.com

  • ŽIVEL PRVI MAJ, mednarodni praznik dela!

    Osebnim asistentkam in asistentom ter vsem drugim delavcem na področju osebne asistence čestitamo za praznik dela, 1. maj!

    Praznik je spominska obeležba na ubite delavce leta 1886 v Čikagu, ki so zahtevali 8-urni delovnik. Razglasila ga je Druga internacionala, in takrat to seveda ni bil državni praznik, temveč dan, ki si ga je delavstvo samo vzelo, in si na demonstracijah po vsem svetu, tudi v slovenskih deželah, čedalje bolj vztrajno in organizirano prizadevalo za izboljšanje svojega položaja. Moč delavskega razreda se je krepila, in pravice, ki jih danes še uživamo, so plod tega prizadevanja in te moči.

    Danes je 8-urni delovnik za dobršen del delavstva le še “nostalgični” ideal. Namesto, da bi ob vsem tehnološkem razvoju uvajali 5 ali 6-urnem delovnik, nas družbeno-ekonomska ureditev, ki zahteva ustvarjanje čim večjega profita, sili v položaj, kjer so ogromna števila nadur in 10-urni delovniki nova normalnost.

    Nova normalnost izhaja iz razmerij moči v družbi. Kapitalu je v zadnjih desetletjih uspelo razbiti enotnost delavskega razreda in ga postaviti v obrambni položaj. To velja tudi za panoge, ki niso v lasti kapitala, kot je osebna asistenca. Čeprav osebna asistenca ni neposredno odvisna od kapitala, je od kapitala odvisna država, ki jo financira. In ko bo epidemiji sledila kriza kapitalizma, bo država reševala predvsem slednjega.

    Zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da spremenimo tok zgodovine, povrnemo dostojanstvo delovnim ljudem in izborimo spremembe, ki bodo šle v smeri zgoraj omenjenega krajšanja delovnega časa, razširitve obsega delavskih pravic, zagotavljanja stalnih oblik zaposlitev za vse, nenazadnje tudi kolektivnega lastništva nad proizvajalnimi sredstvi. Le tako lahko zgradimo pravičnejšo družbo.

    Priporočamo branje spodnjega članka. Mariborska novinarka Ana Lah se je ob današnjem prazniku pogovarjala z delavkami in delavci, med katerimi je bil tudi osebni asistent in član glavnega odbora SOA, David Kristan: LINK

  • Sindikat kot politična organizacija

    Statut SOA v uvodnem členu navaja, da je sindikat “politična, a nestrankarska organizacija”. To besedilo je sprožilo številna vprašanja, a je hkrati odprlo prostor za razpravo o naravi in delovanju sindikatov ter nasploh o delavskem boju.

    Namreč, kljub zapisom v temeljne dokumente in kljub zavestnemu trudu vodstva, gibanje kapitala (proizvodnja v ločenih podjetjih, panogah) in politična administracija s strani države, sindikate silita v ekonomizem – zapiranje v svoje sebične meje in ukvarjanje zgolj z delovnimi pogoji, na čelu s plačami.

    SOA, ki prisega na delavsko solidarnost, torej mora biti politična organizacija, saj si prizadeva za interese celotnega delavskega razreda. Položaj delavstva pa je določen politično, predvsem s strani države, ki uveljavlja interese kapitala. Če bi torej sindikat političnost prezrl, bi se zapiral v okvire samoumevnosti, ki drobijo delavsko gibanje.

    Na ustanovni skupščini se je skoraj polovica udeleženk in udeležencev aktivno javila za praktično pomoč delavkam iz maloprodaje, ki so v izjemno težkem položaju. Vendar papir prenese vse, šele praktično delovanje sindikata pa bo pokazalo ali bo SOA zares uspel delovati v smeri napredne delavske organizacije.

    Samo stalne centripetalne sile lahko (še posebej ob pristopu novih članic in članov) z organiziranjem, izobraževanjem in aktivacijo, povlečejo članstvo proti jedru in prispevajo k oblikovanju solidarnega delavskega gibanja.