Mare Muhič, osebni asistent, član društva YHD, več kot 20 let zaposlen na društvu YHD, ustanovni član Sindikata osebne asistence (SOA)
ODPRTO PISMO DRUŠTVU YHD
PO-NE-SREČENI POSKUS DIAGNOSTIKE (AND BEYOND)? – À propos odzivu društva YHD na govor sodelavke Laure Jelić na protestu ob 8. marcu, Dnevu žena (https://www.facebook.com/sindikat.osebne.asistence/posts/pfbid0qyFA97vgU2C3oyv8Vovb2Rw4rvHPNA6UHNfgzPDzH17dShs2o1hZLm6CNn97YBxCl).
Sam dogodek, kakor tudi komentar s strani YHD, sta časovno že nekoliko odmaknjena, pa vendar še malo ”nakladanja” ne bo nikomur škodilo, prej nasprotno.
Rad bi povedal, da me je ob branju komentarja društva YHD najprej zmotil osnovni negativni ton neodobravanja. Samo ugibam lahko, kdo stoji za napisanim, ni pa ostala skrita pokroviteljska drža. Iskreno izpoved in avtentično doživljanje označiti za ”nakladanje”, je najmanj nespoštljivo, če že ne kar omalovaževanje in smešenje. Torej – nasilje (verbalno).
Stara modrost pravi, da več glav več ve. Dobro se je zavedati, da živimo v ”paralelnih svetovih”, iz katerih prinese vsak svojo izkušnjo in zato drugemu podtikati lastne predstave o samopomilovanju, samoponiževanju in nespodobnosti ni primerno. Za povrh pa si privoščiti še cvetko v stilu, tega te jaz nisem učil, kako si drzneš in kako te ni sram?
Če upoštevamo, kdo je v komentarju YHD komu kaj očital – namreč nadrejeni podrejeni delavki -, so očitni demonstracija moči (ex catedra) in poseganje v osnovno človeško dostojanstvo (kršenje, krščenduš!). Ni čudno, da je napuh vedno veljal za največji smrtni greh.
Pankrti v enem izmed tekstov uporabijo: “hočete kopije vas” – s čimer merijo na starše in druge avtoritete. Po neki perverzni logiki slednjim to pogosto tudi uspe. Velikokrat tudi tisti najbolj uporni in “neprilagojeni” sčasoma postanejo enaki, če ne še hujši brezkompromisni oblastniki – zatiralci. Dokažejo, da so bili v resnici samo zelo vzorni učenci (“What goes around, comes around!”).
In tako še vedno hodi naokrog duh stalinizma, represije, odstranjevanja motečih “partibrejkersov” in nestrpnosti do drugačnega in drugačnih (pardon, različnih), izključevanja namesto vključevanja (pardon, inkluzivnosti). Sem ter tja se včasih skotijo tudi kakšni Putini in njemu podobni, ki jim uspe ukrojiti kakšen ”Krasni novi svet” enoumja (A. Huxley) po modelu ”1984” (G. Orwell), svet neskončne sreče, ene same radosti in predvsem Svobode. (Dejansko pa miru na svetu ne bo dokler ne bo RESNICE, PRAVICE IN SVOBODE!)
Uporabil bom prispodobo in vprašal, ali smo vsak na svojem čolnu lastnega interesa in individualizma (sebičnosti), v hladnem morju kapitalizma (brezčutnosti) ali pa smo mogoče vsi na isti ladji (Titanic?) in se po svojih močeh trudimo zakrpati luknje v njenem trupu? Kakšen smisel ima zviška kritizirati – morda tudi jalov – trud nekoga, ki poskuša s cunjami zabasati odprtine? Človek bi lahko tudi pristopil in mu namignil, naj raje poskusi s čim drugim, če se mu že zdi ali opazi, da ni na pravi poti. Lažje se je distancirati in pametovati (“know it all”), kot pa si vzeti čas in poskusiti razumeti, pomagati (sočustvovati!).
Eno od etičnih načel je tudi, da če ne moreš pomagati, vsaj ne škodi. Ali ni bila tu spregledana in zamujena priložnost nekoga nekaj naučiti? Produktiven, proaktiven, ne pa provokativen odziv bi se lahko glasil na primer; prav, marsikaj ste dobro ocenili in je res ter dobro, da to omenjate …, ne morem pa se strinjati z …, osebno to vidim drugače, zato predlagam, da se skupaj zavzamemo za …, in sicer tako, da …
Mogoče pa jaz nisem opazil (?), da kar naenkrat ne živimo več vrednot, kot je skupnost, ki jo ubesedi moto Štirih mušketirjev(Alexandre Dumas), “Vsi za enega, eden za vse!” (in sem zato še sam “dumb-ass”?) Je Julian Assange zato še vedno tam kjer je – v zaporu, čakajoč na morebitno izročitev ZDA, kjer se kot Avstralec ne bi mogel sklicevati na 1. amandma in bi bil obsojen na dosmrtno ječo? Zagotovil nam je informacije, ki se tičejo vseh nas, mi pa smo ga izdali!
V osnovi je dobro in nujno, da se ljudje, ki sobivajo ali so-delajo (so- delujem!) slišijo (poslušati – slišati – upoštevati). Obstaja seveda tudi vertikalna komunikacija, KO-MU-NI-KA-CI-JA!!! Koliko pa jo je zares v praksi pristne? Vsaka oblast je, hočeš- nočeš, tako ali drugače povezana s svojo bazo in je od nje odvisna – šele baza jo vzpostavlja. Ali se ne zaveda da, če nismo zadovoljni z njo, jo zamenjamo, vržemo s prestola. Koliko je teh, ki se strahopetno zapirajo in valjajo v privilegijih in za okopi svojih slonokoščenih stolpov? Kaj jih bo izučilo (in kdaj), da so tu za nas in v naši službi? Že večkrat mi je prišlo na uho, da je edini problem društva YHD, da “šefi vse vedo”. Ni mi všeč, da tako govorijo, ker je to tudi “moje” društvo, če se razumemo? Emil Bohinc kje si? Pogrešamo tvojo blagost, posluh, potrpežljivost, pokončnost, znanje in moč duha! Déjà vu! Na vseh nivojih. Kaj ni to tragično? Problem tega sveta je, da se vse izrodi v svoje nasprotje, pomoč v izkoriščanje, rast v stagnacijo, smeh v jok, bogatstvo v bedo, lepota v gnus, ljubezen v sovraštvo, življenje v smrt itn. Ali niso celo največji imperiji razpadli zaradi dekadence – “gnitja” od znotraj?
Res me zanima, ali imam pravico in možnost, da povem, kar mislim, in s tem so-oblikujem naš svet, ne da bi me kdo proglašal na primer za ”persono non grata”, kot je bil pred časom označen naš sodelavec, s prepovedjo vstopa v klubske prostore društva. Ne vem natančno, kaj je govoril ali počel in ne želim biti njegov advokat, a takšen ukrep se mi zdi preveč rigorozen. Zanima me, kdo si je tega domislil in kdo ali kaj v njegovem ali njenem življenju je bilo tako neprizanesljivo, da je zdaj oster in neprizanesljiv tudi sam? “Dokler boš v moji hiši, boš delal tako, kot bom jaz rekel!” Samo kvazi avtoritete se poslužujejo utišanja “opozicije” in strahovlade (Skipal, Litvinenko, Politkovska, Nemcov, Prigožin, Navalny …).
Sprašujem se, kaj bi trenutni “nosilci oblasti” želeli od mene, da bi jim bil po godu? Da sem podoben robotu z AI (umetno inteligenco) sprogramiran za točno določene naloge, ki jih opravljam brez razmišljanja brez čustev, brez presoje, sita, doživljanja? Prav pa poskusimo, kako bo šlo. Za začetek se je treba znebiti vseh teh preobčutljivih in sočutnih ljudi in jih nadomestiti z novodobnimi, najnaprednejšimi popolnimi stroji brez potreb (except maybe maintenance and electricity …).
Kakšen bi bil pravilni odgovor na tisti nizozemski pregovor v obliki vprašanja: “Kdo bolje pozna cesto, polž ali zajec?” Seveda sprašujem, kdo bolje pozna OA – osebno asistenco -, uporabnik ali asistent? Uporabnik zelo dobro razume široko paleto svojih potreb in želja ter si zamisli poti in načine za njihovo realizacijo, ki niso nujno vedno pravi(lni), torej nedotakljivi, ampak včasih in v določenih primerih vsaj “diskutabilni”. Dober asistent pa ima nalogo pravilnega razumevanja uporabnikove vizije in učinkovitega izvajanja njegovih navodil, pri čemertudi lahko spodrsne. V vsakem primeru pa idealen odnos karakterizirata profesionalnost ter vzajemno spoštovanje, pri čemer se oba učita in prilagajata ter tako vzajemno, osebnostno in socialno rasteta.
V OA (osebni asistenci) sta v navezi dva konstitutivna elementa: nekdo, ki OA potrebuje (prejema) in nekdo, ki OA izvaja (daje). Ni enega brez drugega. Četudi ne gre za dilemo, kaj je bilo prej, kura ali jajce, bi bilo potrebno več poudarka oz. pozornosti posvetiti enakopravnosti deležnikov. Nikakor ni vse zaobjeto in določeno s sistemsko birokratsko definicijo – gre tudi za neposreden, bližnji odnos, za srečevanje, “sobivanje” dveh osebnih kultur, osebnih ideologij. Ni vse na tem svetu samo posel, biznis ali zgolj “služba”, čeprav smo neprestano prisiljeni upoštevati materialno paradigmo. Ne drznimo si zanemariti človečnost in pozabiti, da smo ljudje. Ne bo dobro za nikogar. Potrebujemo “višji smisel” ali, kot je rekel “Človek slon” (D. Lynch): “Moje življenje je izpolnjeno, ker sem bil ljubljen.” V vsakem od nas je “človek slon”, potrebujemo občutek lastne vrednosti (“priznanja in pomembnosti”), da smo cenjeni in spoštovani. Vzajemno lahko vsi dobivamo. Realnost pa nas spominja bolj na Izrael in Palestino.
Pravilno je, da imamo ljudje določeno stopnjo avtonomije, še posebej pri občutljivih zadevah, na občutljivih področjih. Hkrati pa smo neločljivo povezani, soodvisni. Če se gremo demokracijo, pluralizem, človekove pravice, pravno državo itn., moramo imeti tudi nadzor, kontrolne mehanizme, varovalke. V tem pogledu je obstoj SOA- sindikata osebne asistence – dobrodošel tudi za “izvajalce” in uporabnike osebne asistence. Pa je res, realno, v praksi? Ali ni bolj ”nebodisigatereba”? Koliko je konstruktivnega dialoga? Ali je mogoče sklepati, da sta stopnja zadovoljstva in kakovost odnosa med uporabnikom in asistentom v precejšnji meri primerljiva/premosorazmerna s stopnjo kakovosti komunikacije med izvajalci osebne asistence in SOA – Sindikatom osebne asistence?
To pisanje bi izkoristil še za predlog (za-misel), ki bo morda hkrati tudi svojevrsten test. Iz leta v leto na obveznem izobraževanju asistentov poslušamo o komunikaciji, reševanju konfliktov, ipd. Čas bi že bil, da se v nabor koristnih in poučnih tem doda “srečanje z izkušenimi soborci”. Gotovo je dovolj zaposlenih z dolgoletnim stažem osebnega asistenta, ki bi s svojimi pestrimi izkušnjami v več pogledih izobraževanje vsebinsko obogatili. Osebno sem pripravljen voditi, razdelati in razviti koncept “interaktivne izobraževalne delavnice”. Saj ni kakšnega strahu pred “herezijo”?
Mare Muhič, sluga (ne)pokorni
P.S. 1: LE VKUP, LE VKUP UBOGA GMAJNA!
P.S. 2: PSI LAJAJO, KARAVANA GRE DALJE?!
